Pa je končano...

Pa se je končala še ena šola. V njej so bili sami posebni psi. Ponavadi prevladujejo povprečni - povprečno pridni ali povprečno nepridni.

Tokrat je en umirjen, ena divja, en agresiven, en prestrašen, en trmast in ena samosvoja.

Kako se bo končalo čisto na koncu, povem v nedeljo po izpitu...

Uuuuu, kafeeeee!!!

Učeri sem spila eno veliiiiko belo kavo v Ljubljani...

Kera nostalgija.

Njam!

Jooooj, kako mi je hudo

ker je moja zverinica zaradi moje sitnobe, utrujenosti, naveličanosti in nezainteresiranosti tako razpuščena :( Včasih pa je bila pravi poslušni sonček.

Za druge se potrudim, zanjo pa ne :(

Žalostno :(

Ko v nedeljo čakam petek

Če je kdo kje pred kakšnim mesecem (kakšen dan ali teden gor ali dol) pisal moj horoskop, je sigurno zapisal kaj v stilu "v prihajajočem obdobju si vzemite dopust in ne hodite nikamor". Lahko bi bilo tudi "ne premaknite se iz stanovanja, ker ne boste za nobeno rabo". Ali pa tudi "letošnjo pozno jesen in vso zimo kar prespite". Jap, verjetno bi pisalo kaj podobnega.

Zadnje čase mi namreč nič ne gre. V službi gre vse navzdol. Karkoli naredim, vse je narobe. Povsod, v vsaki stvari, nekaj ni prav. In najbolj na živce mi gre to, da povsod dam vse od sebe, se trudim, da bi naredila dobro. In tudi, če stvar dejansko naredim dobro, na koncu nekdo ugotovi, da sploh nisem delala prave stvari. In je spet narobe. Dogajajo se mi začetniške napake, lapsusi, površnost. Ne vem, ali je to zaradi večjega nadzora nad mano, ki me zaradi moje že skoraj pregovorne samostojnosti spravlja v stres, ali pa stres deluje name tako, da se mi vse podira. Skratka, nič ni tako kot bi moralo bit.

Tudi popoldne mi ne gre tako kot bi moralo. V zgoraj omenjenem horoskopu bi verjetno pisalo tudi "izogibajte se poligonu, ker vas imajo že vsi poln k***". Jap, bolj ko se tečaj bliža koncu, slabše je. Razumljivo. Tečajniki so naveličani šole, svojih psov in mene. Tečaj se vleče predolgo, zunaj posataja prekleto mrzlo in komu se da sredi noči iz toplega doma še za eno uro na poligon? Tudi jaz se včasih vprašam...

Edina dobra stvar tega horoskopa sta moja dva sončka. Pa še zanju nimam ne časa ne energije. Če imaš vsak dan po osem- in več urnem delavniku še kakšno obveznost (ja, vsak dan sem doma natančno nekaj minut, da pojem in potem že šibam naprej do poznega - dvakrat se vrnem ob osmih in pol in dvakrat po deseti zvečer - da ubijalskih sred, ko letim iz službe v Strunjan in potem spet naprej - vmes pa v avtu snedem en sendvič - niti ne omenjam), enostavno že v nedeljo komaj čakaš petek...

.

Pogrešam te

Štiri leta in nekaj dni je minilo, odkar te ni več. Še vedno se vsak dan spomnim nate. Vsaj enkrat. In čeprav tvoja slika še vedno leži v omari, kjer nima častnega mesta, in je zavita v navaden polivinil (da o kakšnem okviru niti ne govorim), se vsak dan spomnim, kakšen si bil.

Spomnim se svojega zadnjega stavka "Oči, rada te imam." in spomnim se tega, da si ob njem za trenutek nehal dihati. Vem, da si čutil, da sem tam, čeprav v kotu sobe, ker si bližje nisem upala. In spomnim se strahu, ko sva z mamico mislili, da si odšel pred najinimi očmi. Sekunde, ko nisi dihal, so bile neskončno dolge. Tudi midve sva nehali dihati. Potem je bil naslednji vdih tvoj. Spomnim se, kot da je bilo pred nekaj dnevi.

Vem, da je bil petek in sem v soboto delala. Morala sem it nazaj v službo. Takoj po njej sem spet prišla domov. In potem smo samo še čakali. Čakali, da se posloviš in se nehaš mučiti. Čeprav si bil neverjeten fajter do konca. Minili sta še dve noči in skoraj cel dan. Potem si se poslovil. Ja, od mene posebej. Čutila sem.

Potem sem poklicala Davida, ki ni moge biti ob meni. Oba sva jokala. Sporočila sem še njegovi mami in zdravnici. Poslala sms-je. Tudi Franku, ki si ga spoznal slabo leto prej.

Pravijo, da čustva po prvem šoku pridejo z zamudo. Mislila sem, da me bo z zamudo sesulo. Čez nekaj dni, mesecev, let. Ni me totalno sesulo. Le vsak naslednji dan malo. In tudi nobena smrt se mi ne zdi hujša od tvoje.

Minila so štiri leta in 18 dni. In še vedno se vsak dan vsaj enkrat spomnim nate...

"Oči, pogrešam te."

Osvojili smo še Kokoš!

Jah, zadnje čase se kar po hribih klatimo (sej pravim, da Živa in Grozdan slabo vplivata na nas :). No, o tem, ali se vzponom, katerih se lotevamo, lahko sploh reče hribi, bi lahko razpravljali. Ampak, zame je hrib vse, kar je višje od Kopra :) Tokrat smo pregrizli celih 647 metrov (niti do meje, kjer je vse dovoljeno, nam ni uspelo priti :)

Danes smo se podali na Kokoš. Po tem, ko so me zvlekli na Slavnik (nikoli jim ne oprostim :), je bilo tole balzam za mojo dušo brez kondicije. Tudi bolečih mišic smo se izognili, je blo pa vseeno fino. Tokrat žal brez Grozdana, ki je z reševalci nekje po svetu (pa tako mi je grozil s tem vzponom), vsekakor pa z Živo in Zarom.

Med tem, ko smo se mi načvekali, sta še najbolj uživali naši zverini.

Tale Zarova faca pove vse :)

Odlična je bila tudi jota. Pa še doma ni blo treba kuhat. Še šli na kosilo in borovničke.

Kako mi je hudo

če so ljudje, ki so mi blizu, žalostni...

Vsakič nov izziv

Eden od večjih izzivov v tečajih male pasje šole zame kot inštruktorico je vsaka nova skupina. Vsakič znova s pričakovanjem pridem prvo uro na poligon. Vsakič znova me namreč zanima, kakšne ljudi bom spoznala in kakšne pse imajo.

Vsak pasji vodnik je namreč nekaj posebnega. Nekateri so radovedni in se pridejo v šolo dejansko nekaj naučit. Znanje kar srkajo vase, veliko sprašujejo in, kar je zame najpomembnejše, na vso moč se trudijo, da bi jim uspelo. In ponavadi jim. Po dveh, treh mesecih so njihove male mrcine lepo vzgojene in poslušne (če se vse skupaj ne konča ravno v pasji puberteti).

Drugi vodniki so nezainteresirani, na poligon pridejo samo klepetat in delit svoje misli. Vejo vse o vzgoji psov (nikoli ne bom ugotovila, zakaj pravzaprav sploh pridejo) in tudi, če jim stokrat poveš eno stvar, jo še vedno naredijo po svoje. Priznam, takšni mi niso najbolj pri srcu. Zelo težko delam z njimi in na koncu obupam (kar se pri meni ne zgodi ravno pogosto. Se je pa (na žalost) že).

Potem so še vodniki, ki sicer poslušajo in naredijo vse, kar jim rečeš, nimajo pa nobene prave volje za svojega psa (pri teh ne vem točno, zakaj ga pravzaprav res sploh imajo).

Poleg vodnikov so seveda zanimivi tudi njihovi psi. Vsak je drugačen, vsak drugače reagira, vsak se drugače uči. In čeprav nisem velik zagovornik pasemskih psov (sej ne, da imam kaj proti, samo sama ga morda nikoli ne bom imela), včasih kar ne morem verjet, kako dejansko odražajo značilnosti svoje pasme. Višavci (Cezarji) so neustrašni in polni sami sebe (obnašajo se kot največji psi na svetu), bernci najraje ležijo in opazujejo, doge so noro prijazne.

Ponavadi že v prvih nekaj urah ugotovim, kakšni meseci me čakajo z mojo novo skupino. Najboljše seveda je, če takoj čutim dobro energijo med tečajniki in mano. Najraje imam radovedne skupine, ki veliko sprašujejo, ker se takšne tudi veliko naučijo. In prav to je zame največji izziv. Tečajnikom posredovati vse svoje znanje.

In ja, čutim, da bo moja nova skupina prav taka. Mislim, da nas čakajo trije meseci zanimivega in zabavnega dela.

Kako mi grejo na

živce SESTANKI!!

Pozitiven dan z Lindo Tellington-Jones

Ena od svetlejših točk mojega letošnjega dopusta je bil seminar Linde Tellington-Jones na Ranču Kaja in Grom pri Vojniku. Seminar je bil seveda "pasji", predavala pa nam je 71-letna gospa, tako polna pozitivne energije, da te ob njej kar razganja.

Linda Tellington-Jones je psihologinja za živali, ki je v več desetletijih oblikovala metodo TTouch. Gre za obliko masaže, ki ima znanstveno dokazane učinke in pomaga živalim in ljudem. Svojo metodo je Linda začela razvijati pred več kot 50 leti na konjih, potem pa ugotovila, da pomaga tudi drugim živalim (in seveda ljudem).

Na enodnevnem seminarju nam je pokazala, kako se masaža pravilno izvaja in, kar me je najbolj fasciniralo, povedala in pokazala nam je majhne in preproste skrivnosti, s katerimi lahko pomagaš psom z različnimi težavami.

Naša Miša je precej plašna (kar se meni pogosto zdi povsem nerazumljivo - zakaj se na primer enkrat boji zavese, drugič pa mirno stoji ob njej? Da o strahu pred lastno senco niti ne govorim...). Premlevali smo več teorij o tem, zakaj je pri dveh letih postala takšna (kljub temu, da je v življenju doživela bolj malo slabih izkušenj), ampak - kot mi je na seminarju rekel kolega Matjaž - boljše je razmišljat, kako to popraviti, kot pa, zakaj je do tega prišlo.

No, pa nazaj k Lindi in Miši. Življenjska zgodba naše zverinice je po Lindinih besedah tipična - prvi dve leti smo se veliko ukvarjali z njo, potem pa nam je malo zmanjkalo časa in ukvarjanje se je več kot prepolovilo. Danes je bolj "kavčni pes", ki ga vsake toliko razveselimo s kakšno noro idejo (kot je bil včerajšnji pohod na Slavnik).

V glavnem, Linda nam je pokazala prijeme, ki bodo zmanjšali Mišin stres in jo prepričali, da je velik in neustrašen pes. Hudo preprosta zadeva. Verjetno bi se je lahko spomnila že sama, če bi le razmišljala po "pasje". Ampak, preproste stvari ti mora včasih samo kdo pokazati in potem ti je vse jasno, a ne?

No, seminar je bil res super. Da o Lindi niti ne govorim. Ja, že tako so mi Američani (z razliko od veliko ljudi okrog mene) kul. Seveda ne vsi. Ampak, tisti, ki so face, so pa res totalne face.

V prihodnje me torej čaka veliko dela. Natančnejše grizenje skozi vse, kar sem se naučila, prebiranje člankov in brskanje po spletu. In seveda praktično delo na našem psu (še dobro, da ji s TTouchem ne morem škodit :).

Aja, in svedea se je moja pasja knjižnica povečala še za eno knjigo - Metoda TTeam za pse.

Klinc pa tak dopust

Moj 14-dnevni dopust se počasi izteka :( Letos je bil, vsaj kar se tiče počivanja, bolj bogi. Pravzaprav smo delali vse, samo počivali nismo :( Sej že 14 dni govorim, klinc pa tak dopust :(

Prvih nekaj dni je minilo bolj ali manj v znamenju službe (jah, nikakor se nisem mogla izklopit, dokler mi ni crknil služben telefon). Potem je bil na vrsti obisk Notranjske, pa beljenje. Potem še beljenje doma in v drugem tednu nekaj dni v Celju.

V Celju je bilo sicer res dopustniško - z enim odličnim seminarjem in z možgani na off - ampak, počivali smo pa bolj malo. Malo je bilo treba it v Laško, malo v Mozirje, malo po Celju. In seveda nič od počitka :(

Ja, zame je dopust tisti dan, ko ležiš na kavču, plaži, lahko tudi na tleh, in bereš knjige. Da je bilo letos vse skupaj ena revščina od počivanja, dokazuje dejstvo, da sem prebrala samo dve knjigi in pol. Skratka, vse skupaj nič :(

No, ja, bomo pa (po)čakali na naslednje leto. Morda bomo imeli več sreče.

Zvlekli so me na Slavnik

Že šest let živimo v Kopru in že šest let se pogovarjamo, da bi mogli it enkrat na Slavnik. Danes je Davidu, Živi in Grozdanu uspelo, da so me zvlekli gor. In že zdej vem, da jim še dolgo ne bo več.

Moje počutje je bilo večino časa takšno...

Jah, kaj čmo. Sej skos govorim, da nisem za hojo v hrib (enako velja tudi za tek). Pa me nočejo poslušat. Ja, na rolerje, to je zakon. Ne pa v hrib.

Grozdan me je zvleku na vrh in mi plačal borovničke in še štrudl.


Ampak, ok. Sem se pustila prepričat in smo šli. Pa ne bom šla še dolgo več :) Če mene vprašaš, mu ne pravijo zastojn koprski Triglav :) Zame je čisto enako visok.

Vsega skupaj je Slavnik le nekaj nad tisočimi metri, ampak zame ravno toliko previsoko. In če ne bi bilo Grozdana, ne bi nikoli prilezla gor. Živa, David in vse tri zverine so veselo odskakljali proti vrhu, Grozdan pa je trpežno hodil z mano, me čakal in me skos bodril, naj se že spravim na vrh. Celo pot me je zabaval in mi lagal, da smo že blizu vrha. Kljub temu, da mi je skos obljubljal borovničke, tudi to ni zaleglo. Ampak, na koncu me je le prepričal in prilezla sem na vrh.


Lep pozdrav s Slavnika :)


Grozdan pa je tudi izpolnil obljubo in mi plačal borovničke. Pa še jabolčni štrudl zraven. Pa še vseeno ni zadosti, da bi me kmalu spravili spet na vrh.

Zmaga :)

Živa s tremi zvermi.

Skuštrana kavčarka

Včasih, ko David dela popoldne, in se delovni teden bliža koncu, ponavadi že proti koncu službe razmišljam o tem, kako se mi ne da peljat Miše na sprehod. Ker sem utrujena in mi enkrat v četrtek že zmanjkuje energije. Potem pa pridem domov...

Najprej parkiram pred blokom in na balkonu vidim eno črno skuštrano glavo, ki se preriva skozi rešetke. Odvisno od tega, kjer parkiram, se glava vrti in da slutit, da se rep že pripravlja na vrtenje. Ja, vrtenje. V neki odlični oddaji na Animal Planetu sem vidla, da pes, ko je ful vesel svojega lastnika, z repom ne maha, ampak ga vrti. In to v desno. Kakorkoli... Naša zverina še ni ugotovila, da ima balkon odprt z dveh strani - z leve in desne. Zato vedno glava pokuka na levi in njeno rinjenje skozi rešetke je odvisno od strani parkiranega avta.

Potem vstopim v stanovanje in izza vrat name skoči en črn kosmat veseljak. Rep, ki miga s psom, ker slednji repa od veselja enostavno ne uspe dohajat. Sledi skok na kavč, pa valjanje in mečkanje.

Potem se malo umirimo. Ko pa pride čas večernega sprehoda, pa je spet skakanje, mahanje z repom, značilen pasji nasmeh in iskrice v očeh. Kako klišejsko, ampak enostavno je res!

Miša leta naokrog, prve noge komaj dohajajo zadnje, košat rep komaj dohaja rit. Skuštrana ušesa skačejo gor in dol, nos prevohava vse, kar sreča.

Na sprehodu srečaš en kup ljudi. Pesjanarji se bolj ali manj med sabo že poznamo, psi tudi. Par prijaznih pozdravov od ljudi, za katere niti pod razno ne veš, kako jim je ime. Poznaša pa ponavadi imena njihovih psov. Par pozdravov tudi od ljudi, ki jih vsak dan srečaš na sprehodu, ko sedijo pred blokom, na balkonih, gledajo čez okna.

Srečaš pa tudi kakšne čudake, ki bi jih najraje nabil. Na Markovcu so se pojavili neki ljudje z mladim samojedom. Psiček je mlada igriva kepa bele dlake, njegovi lastniki pa katastrofa. Mlad par... Povodec kar naprej cuka, pes se umika, spet cuk povodca, pes ušesa dol in spet umik. Ampak, tem ljudem sploh ni jasno, da se pes umika prav zaradi njih. A ne vidijo, da mu ni prijetno z njimi, ker ga skos cukajo? Jah, ni jim. Že dvakrat sem jim hotla pojasnit par "pasjih" stvari. Eno in edino osnovo - opazujte psa, madonca. A oni so radi z nekom, ki jih skos maltretira? Uh, eni ljudje so res zabiti.

No, srečaš pa tudi bolj prijazne ljudi. Take, kot je bila gospa danes. Poznam jo s sprehodov, sveda pa ne tudi njenega imena. In vsa nasmejana mi je povedala samo to, da njen pes rad je orehe... Potem je šla naprej...

In zaradi vsega tega se splača peljat Mišo na sprehod. Še najbolj pa seveda zaradi njenega veselja. Zaradi živahnega in radovednega razgrajača, ki na sprehodu oživi. Ker sicer najraje izležava na kavču.

Samo še petkrat...

... grem v službo, potem pa dooopuust!!!

Zakon močnejšega

A lahko prosim nekdo pove kamionistom, da na cesti ne velja zakon močnejšega, ampak veljajo cestno-prometni predpisi (kot se temu uradno reče)?!

Koper je v zadnjega pol leta postal mesto krožišč. Nič nimam proti temu (razen, da se vozniki v avtošolah kmalu ne bodo več imeli kje učiti, kaj so semaforji in kakšna so pravila vožnje skoznje :). Do krožišč sem pravzaprav čisto brezbrižna. Pač so in treba se je vozit skoznje.

Ampak! Kamionom, ki se zdaj iz Luke vozijo prek krožišča pri Ogrlici, sploh ni jasno, da nimajo vedno prednosti. Tudi, če so takoooo veliiiiikiii. Sploh pa ne, če si z avtom že v krožišču, oni pa šele prihajajo v krog. In že parkart se je moj mali tvingec komaj izognil cepcu v tovornjaku.

Ah, ... štala!

Nič ne pomaga

Včeraj sva na sprehodu z Mišo s sabo "peljali" še enega luštnega kosmatinca, ki se nama je pridružil nekje na poti med začetkom in koncem sprehoda. Bil je sam, brez lastnika. Imel je sicer ovratnico, ampak, bil je tako preplašen, da nisem ziher, da njegov lastnik sploh še razmišlja o njem. Reagiral je na vsak najmanjši šum za njim, sodeč po govorici njegovega telesa, pa je bil popolnoma izgubljen in nesiguren.

Morda se mi je samo zdelo, ampak najprej sem pomislila na to, da so ga odvrgli ob cesti (čeprav me je moj nepopravljivi optimizem skušal prepričati, da ni tako in da se je samo odpravil na svoj običajni večerni obhod). Poletje je namreč čas, ko lastniki svoje pse odvržejo ali zapustijo še bolj pogosto kot sicer. In sploh jih ne štekam. Kako lahko? Ne predstavljam si, da bi svojo zverinico kar nekje pustila! Ja, res mi ni jasno. Pa čeprav smo pred štirimi leti prav zaradi enega takega človeškega zlobneža dobili Mišo. Če ne bi nekdo odvrgel nje in njenih bratcov in sestric, je danes ne bi bilo pri nas. No, ampak še vedno ne štekam teh judi.

Ni mi še čisto jasno, kaj naj mislim o akciji VURSa, ki naj bi do konca tedna po vsej državi nalepil več kot sto jumbotov (mimogrede, danes je četrtek, v Kopru pa še nisem opazila nobenega plakata). Me zanima, ali jih bodo ljudje sploh opazili. Pravi ljudje, seveda.
V to, da jih bomo opazili vsi pasjeljubci in ljubitelji živali, sploh ne dvomim. Pa jih bodo tudi tisti, ki naj bi jih? Tisti, ki svoje pse vržejo iz avta ob cesti, v gozdu, mladičke zbašejo v plastično vrečko in vržejo v smeti ali pa utopijo? Ali pa bo kakšen od njih (že tako so po mojem malo moteni) v posmeh VURSu, akciji in vsem ostalim, svojega nezaželenega prijatelja, ki se ga je kar na enkrat naveličal, zavrgel kar pod plakatom?

Še ena zgodba, ki se uradno skriva za dobroto in kao nima nič opraviti s slabim ravnanjem s psi, pa so Primorci. En sam daljši sprehod po njivah, odkrije, kako so prijazni do psov. Sredi njive (ali ob njej, kar zdaj ni važno), je baraka, zraven pa pes. Po možnosti privezan na verigo. Lahko, da ima vodo in hrano in lahko tudi, da je lastnik ob njemu, ampak ne me nategovat, da je psu tam lepo. Nihče me ne bo prepričal, da je to vse, kar si pes želi. Zaradi mene je njegov lastnik vsak dan ob petih zjutraj tam in gre proč ob polnoči, ampak PES NI ZA NA VERIGO IN ZA NA NJIVO! Pa če je lastnik še tako prijazen in oh in sploh človek. Ja, nekjakrat so me že poskušali prepričat v to. Nič ne pomaga. Sem neomajna. Ampak, dokler bodo ljudje razmišljali, da je to prav in ni nič slabega, tudi javna akcija Vursa in poskus ozaveščanja lstnikov ne bosta pomagali.

Sploh ne, če bodo na svetu živeli ljudje, kot je ena mladenka, ki smo jo pred nekaj meseci srečali pri kolegih. Straaaašno si želi psa. (To je lepo.) Ampak straaaaaašno pa je tudi prepričana, da pes sodi na njivo. HALOOOOOOO???!!! Ženska, kaj tebi ni jasno???? Jap, dokler bodo tako razmišljali tudi mladi, ne bomo nikamor prišli.

In tudi dejstvo, da prav taki neskončno osrečijo nekatere druge (kot smo mi, ki smo našo kosmatinko dobili zaradi njih), me ne potolaži. Tudi, če so nam na seminarju za inštruktorje tako zelo poudarjali, kako smo nekdaj lastniki psov (in vseh drugih živali) v Zakonu o zaščiti živali zdaj postali njihovi skrbniki. Nekateri ljudje žal ostajajo popolnoma omejeni.

Lajajoči Marley

Poleg nevrotičnih posv na svetu seveda obstajajo tudi nemogoči. Vsaj novinar John Grogan pravi tako. Bojda je bil njegov labradorec Marley cela nadloga. Je velik, neroden, butast, uničuje vse, kar vidi, požre tudi, se bolestno boji neviht. Ali kot pravi avtor (sicer novinar - kolumnist): "Mala kepica kaj hitro zraste v ogromnega, skoraj petdesetkilskega psa. Divjo, neukročeno žival, ki skače skozi (zaprta) balkonska vrata, podira nič hudega sluteče obiskovalce, v soseski krade žensko spodnje perilo in poje vse, kar ni vsaj dvakrat pribito. Marley je prvi pes v zgodovini, ki je bil izključen iz pasje šole."

Po drugi strani pa je seveda popoln sopotnik in prijatelj v Groganovem klanu, ki ga poleg avtorja sestavljajo še njegova žena in trije otroci.

Prijazna kjnjiga, v kateri Grogan opisuje, kako živeti z nemogočim psom in ga imeti rad. In res ga ima, kljub vsem njegovim napakam. Priznam, proti koncu mi gre branje težje. Marley ostari, pri 13 letih postaja vsak njegov dan cel napor. Zato se še nisem prebila do konca.

Glede na to, da sva z avtorjem iz istega foha, pa morda lahko nekoč napišem knjigo o svoji zverinici :). Žal moja ne bo tako zanimiva, ker je naša Miša čisto preveč miren in za bralce verjetno nezanimiv pes...

Nevrotičen pes

Moja zbirka pasje literature se skoraj vsaj mesec poveča za kakšno novo knjigo. In revije Moj pes, na katereo smo naročeni (hvala Mišek) med literaturo pri tem niti ne štejem. V štirih letih, odkar imamo našo malo zverinico, se je nabralo že toliko knjig, da mi David že dolgo obljublja posebno polico samo za "mojo dušo". Dokler bom polico dobila, bo verjetno treba nabavit že dve.

Ampak med vsemi bolj ali manj strokovnimi, med njimi so tudi otroške slikanice (kaj čmo, enostavno se jim ne morem upret), je favoritka knjiga Stephena Barkerja Kako živeti z nevrotičnim psom.

Absolutna zmagovalka! Redko se pri branju knjige smejem na glas (še v filme se ne vživim toliko), ampak tu sem se. Oziroma se vedno znova. Pa čeprav moj pes ni nevrotičen, je skoraj cela knjiga podčrtana. Enostavno se nisem mogla upret, da si ne bi označila tistih stavkov, ki so še bol smešni od smešnih. Čeprav me redko katera stvar (knjiga, film) tako fascinira, da bi jo prebrala/gledala več kot enkrat, sem to knjigo že nekajkrat. Včasih jo samo odprem in preberem stavek ali dva. Kar tako, za dobro voljo.

Super zadeva, ki pa jo močno odsvetujem tistim, ki o šolanju psa vedo bolj malo in se ravno trudijo svojega psa kaj naučiti. V knjigi namreč piše vse, kar pri vzgoji in šolanju ne smeš upoštevat :) Se pravi, je branje za vse izkušene pasjeljubce in vse, ki nasvetov absolutno ne bodo upoštevali v praksi :) In seveda za vse, ki se hočejo zabavat.

Aja, za kaj pri knjigi gre? Za odličen pogled na svet skozi pasje oči. Zelo zabavno in več kot priporočljivo!

Danes sem...

... tako utrujena...

Svetovni prvak

Ta pogled pove vse... Roman in Kana po iskanju...

No, pa se lahko pohvalim, da poznam svetovnega prvaka! Kolega Roman Starman je od včeraj uradno najboljši vodnik reševalnega psa za iskanje pogrešanih v naravi na svetu. In seveda skupaj z njim tudi njegova labradorka Kana.


Poznam pa tudi tretji na svetu v isti disciplini - Urško Novel in njeno labradorko Coco Cubo.

Zraven paše seveda tudi Jerneja Ternovec z njenim labradorcem Carjem. Skupno so bili vsi trije drugi najboljši na svetu.

In poznam tudi nekaj ostalih slovenskih reševalcev, ki so bili zelo, zelo blizu svetovnega vrha. Skratka, da se malo pohvalim, poznam cel kup najboljših vonikov reševalnih psov na svetu :)

Ta vikend smo preživeli na 14. Svetovnem prvenstvu reševalnih psov v Samoborju (ko smo prišli čez slovensko-hrvaško mejo, kar nisem mogla verjeti, da je to samo en pljunek čez). Navijali smo za naše reševalce in bili uspešni. No, uspešni so bili oni, mi mo bili samo ganjeni. Kot pravi moj David, ni lepšega kot na hrvaškm poslušati slovensko himno :) Marsikomu se je ob pogledu na oder, kjer sta stala Roman in Urška (vmes je bila še Ana s Hrvaške), in ob poslušanju slovenske himne (ki je mimogrede v živo veliko bolj ušesom prijazna kot po televiziji) (skoraj) utrnila kakšna solzica. Meni pač ne. Sem se pa naježila ob razglasitvi zmagovalne trojke.

Tekmovanje je sicer potekalo v treh reševalskih disciplinah (delu na sledi, iskanju pogrešanih v naravi in zasutih v ruševinah). Vsi so morali pokazati tudi poslušnost in premagovanje ovir.

Ker je SP trajalo od ponedeljka in tekmovanja od srede, nam je uspelo videti le Romanovo iskanje. Teren je bil navpičen, na 300 metrih trije skriti. Kapo dol Kani, ki je vse to preiskala, našla vse tri "izgubljence" in preživela. Kapo dol tudi Romanu, ki je Kano vseh 20 minut spremljal (samo predstavljam si lahko ta adrenalin) in kapo dol sodnikom, ki so 45-krat prehodili navpišnih 300 metrov gor in 300 dol.

Kapo dol tudi nam, ki smo v ozadju čakali na Kanino lajanje - enkrat... dvakrat... zadnjh pet minut ... zadnje štiri minute in pol.... zadnje tri minute... zadnji dve minuti... tretji Kanin lajež... Noro!

Potem smo nestrpno čakali na Anino delo na poligonu. Če bi bili v drugačni situaciji, bi navijali zanjo. Tako pa.... Edina, ki je takrat še lahko ogrozila Romana in je na poligonu delala z Grozanom, ni navdušila. No, ja, saj pravim. V drugačnih okoliščinah bi bilo drugače :) Čestitke seveda vseeno za drugo mesto.

Čestitke tudi Juretu Pribičeviču in njegovemu Lanu (opravičilo ima na mailu :-/) za osmo mesto pri iskanju zasutih v ruševini.

No, misli so še malo zmedene. Malo mi je bilo žal, ker sem zamudila zadnji žur, ostalo pa je bilo bolj ali manj nepozabno. Ko so ostali končali, sem jaz šele začela zares delati, ampak to spada zraven.

Aja, seveda so naši rešealci poskrbeli tudi za malo zabave - stava je stava in Gerbec in Mare sta dobila novi frizuri. Prvi zeleno, drugi "samo" modne dodatke v obliki zelenih kosti.

Vesela sem, da mi je uspelo biti del tega v živo in da nisem samo sedela doma in čakala na Maretove informacije :)

Kaj bolj pametnega napišem, ko se misli sestavijo skupaj. Zdaj moram svojo zverino (in zarai pomanjkanja mojega časa nesojeno reševalko) peljat na sprehod :)

Moder jezik

Ko se enkrat lotiš "pasjih zadev", hitro postaneš "strokovnjak" za vse, kar je povezano s psi. Če enkrat delaš v pasjem svetu, včasih kdo misli, da obvladaš vse. Če sem inštruktorica šolanja (bolj kot ne novopečena, ker imam uradno licenco Kinološke zveze Slovenije od maja letos), dobivam tudi veterinarska vprašanja.
Zadnjič me je David pokical in me vprašal, kaj je narobe s psom, ki ima moder jezik. Zaradi svojega nepopustljivega optimizma, je bila moja prva misel (čeprav sem že takoj vedela, da je tudi najman realna), da je pes popil črnilo. Pa ga ni. Kmalu se je izkazalo, da je imel desetletni nemški ovčar zasuk želodca, ki ga žal ni preživel.
Ampak, kako naj bi iz gole informacije, da ima pes moder jezik - ne da bi vedela karkoli drugega - vedela to? Res je, da moramo inštruktorji poznati osnove veterine (nenazadnje sem jih poslušala vsaj dvakrat - na izobraževanju za reševalce in terapevta s pomočjo psov), ampak tako daleč pa moje znanje res ne seže. Verjetno tudi veterinarjevo ne. Če mu poveš samo to, da ima pes moder jezik. No, ja, tudi veterinarji so zelo različni. Ampak več o tem kje drugje.
Skratka, nisem veterinarka, čeprav poznam nekaj osnov. Kaj je narobe s psom, če ima moder jezik, pa še vedno nisem uspela razvozlati...

Kako fino...

... je bit na dopustu!!

Antistres

Psi so najboljše antistresno sredstvo na svetu. Tudi, ko se ti po celodnevnem stresu v službi popoldne ne da na sprehod, se enostavno ne moreš upreti okroglim prosečim učkam in mahajočemu repu, ki ponori ob besedi "ven", "lulat" ali "kakat". Mene (skoraj) vedno prepriča.

Res pride kakšen dan, ko enostavno nimaš energije za dolge sprehode (ponavadi je to kakšen petek, ko je za tabo cel teden norega tempa), ampak za sprehod "na kratko" me Miša skoraj vedno prepriča. Vsaj, kadar David dela popoldne in sva sami doma.

Moj prvi

Blog, seveda.
No, pa začnimo. Vsi, ki to počnete že stoletja, se vam bo zagotovo zdelo, da pretiravam. Ampak, zame je pač velik dosežek, da se spravim za računalnik in napišem svoj prvi blog. Pa ne zato, ker ne bi znala pisat (to sem konec koncev študirala in počenm tudi v službi), ali zato, ker ne bi znala uporabljati računalnika. Gre zgolj zato, da preprosto nimam časa. Tako kot verjetno marsikdo. Ampak, dan bi enostavno moral imeti še kakšno ureo več. Ali, še boljše - zmanjka mi kakšen dan v tednu.

Ne vem, kako se počutijo drugi, ki pravkar pišejo svoj prvi blog (bojda vsakih deset sekund nastane en nov), ampak zame je to res velik dosežek. In sicer zakaj:
1. ker nikoli nimam časa in
2. ker sem v službi najmanj 8 ur za računalnikom, zato se doma niti pod razno ne vsedem pred ekran.

Včasih (v srednji šoli) sem imela cele bloke popisane s takšnimi in drugačnimi mislimi, čustvenimi izlivi in teksti. Priznam, še zdaj se včasih nasmejem, ko jih preberem. Koliko težav smo imeli takrat... :) Potem je bilo nekja let zatišnja in mogoče mi bo zdaj, v navalu entuziazma, uspelo biti pridna.

Če ne drugače, pa ob jutranjih urah, ko moj David in moja Miša še spita in pred službo. Se pustim presenetiti...

Tako, pa mi je uspelo. Verjetno malo konfuzno, ampak začetek je. Zdaj pa se mi po glavi vrti tisoč in ena tema za obdelavo. Radio Koper pa mi pravkar vrti komad :"Tina ne verjame, da je danes drugače. Tina ne zaupa niti lastnim očem..."

Aktivna

Uf, skrajni čas je, da se tudi jaz aktivno (ne več samo teoretično) podam v blogovode.


Ampak, ja, naslednjič, ker zdaj nimam časa...