Moj prvi

Blog, seveda.
No, pa začnimo. Vsi, ki to počnete že stoletja, se vam bo zagotovo zdelo, da pretiravam. Ampak, zame je pač velik dosežek, da se spravim za računalnik in napišem svoj prvi blog. Pa ne zato, ker ne bi znala pisat (to sem konec koncev študirala in počenm tudi v službi), ali zato, ker ne bi znala uporabljati računalnika. Gre zgolj zato, da preprosto nimam časa. Tako kot verjetno marsikdo. Ampak, dan bi enostavno moral imeti še kakšno ureo več. Ali, še boljše - zmanjka mi kakšen dan v tednu.

Ne vem, kako se počutijo drugi, ki pravkar pišejo svoj prvi blog (bojda vsakih deset sekund nastane en nov), ampak zame je to res velik dosežek. In sicer zakaj:
1. ker nikoli nimam časa in
2. ker sem v službi najmanj 8 ur za računalnikom, zato se doma niti pod razno ne vsedem pred ekran.

Včasih (v srednji šoli) sem imela cele bloke popisane s takšnimi in drugačnimi mislimi, čustvenimi izlivi in teksti. Priznam, še zdaj se včasih nasmejem, ko jih preberem. Koliko težav smo imeli takrat... :) Potem je bilo nekja let zatišnja in mogoče mi bo zdaj, v navalu entuziazma, uspelo biti pridna.

Če ne drugače, pa ob jutranjih urah, ko moj David in moja Miša še spita in pred službo. Se pustim presenetiti...

Tako, pa mi je uspelo. Verjetno malo konfuzno, ampak začetek je. Zdaj pa se mi po glavi vrti tisoč in ena tema za obdelavo. Radio Koper pa mi pravkar vrti komad :"Tina ne verjame, da je danes drugače. Tina ne zaupa niti lastnim očem..."