Moder jezik

Ko se enkrat lotiš "pasjih zadev", hitro postaneš "strokovnjak" za vse, kar je povezano s psi. Če enkrat delaš v pasjem svetu, včasih kdo misli, da obvladaš vse. Če sem inštruktorica šolanja (bolj kot ne novopečena, ker imam uradno licenco Kinološke zveze Slovenije od maja letos), dobivam tudi veterinarska vprašanja.
Zadnjič me je David pokical in me vprašal, kaj je narobe s psom, ki ima moder jezik. Zaradi svojega nepopustljivega optimizma, je bila moja prva misel (čeprav sem že takoj vedela, da je tudi najman realna), da je pes popil črnilo. Pa ga ni. Kmalu se je izkazalo, da je imel desetletni nemški ovčar zasuk želodca, ki ga žal ni preživel.
Ampak, kako naj bi iz gole informacije, da ima pes moder jezik - ne da bi vedela karkoli drugega - vedela to? Res je, da moramo inštruktorji poznati osnove veterine (nenazadnje sem jih poslušala vsaj dvakrat - na izobraževanju za reševalce in terapevta s pomočjo psov), ampak tako daleč pa moje znanje res ne seže. Verjetno tudi veterinarjevo ne. Če mu poveš samo to, da ima pes moder jezik. No, ja, tudi veterinarji so zelo različni. Ampak več o tem kje drugje.
Skratka, nisem veterinarka, čeprav poznam nekaj osnov. Kaj je narobe s psom, če ima moder jezik, pa še vedno nisem uspela razvozlati...

Kako fino...

... je bit na dopustu!!

Antistres

Psi so najboljše antistresno sredstvo na svetu. Tudi, ko se ti po celodnevnem stresu v službi popoldne ne da na sprehod, se enostavno ne moreš upreti okroglim prosečim učkam in mahajočemu repu, ki ponori ob besedi "ven", "lulat" ali "kakat". Mene (skoraj) vedno prepriča.

Res pride kakšen dan, ko enostavno nimaš energije za dolge sprehode (ponavadi je to kakšen petek, ko je za tabo cel teden norega tempa), ampak za sprehod "na kratko" me Miša skoraj vedno prepriča. Vsaj, kadar David dela popoldne in sva sami doma.

Moj prvi

Blog, seveda.
No, pa začnimo. Vsi, ki to počnete že stoletja, se vam bo zagotovo zdelo, da pretiravam. Ampak, zame je pač velik dosežek, da se spravim za računalnik in napišem svoj prvi blog. Pa ne zato, ker ne bi znala pisat (to sem konec koncev študirala in počenm tudi v službi), ali zato, ker ne bi znala uporabljati računalnika. Gre zgolj zato, da preprosto nimam časa. Tako kot verjetno marsikdo. Ampak, dan bi enostavno moral imeti še kakšno ureo več. Ali, še boljše - zmanjka mi kakšen dan v tednu.

Ne vem, kako se počutijo drugi, ki pravkar pišejo svoj prvi blog (bojda vsakih deset sekund nastane en nov), ampak zame je to res velik dosežek. In sicer zakaj:
1. ker nikoli nimam časa in
2. ker sem v službi najmanj 8 ur za računalnikom, zato se doma niti pod razno ne vsedem pred ekran.

Včasih (v srednji šoli) sem imela cele bloke popisane s takšnimi in drugačnimi mislimi, čustvenimi izlivi in teksti. Priznam, še zdaj se včasih nasmejem, ko jih preberem. Koliko težav smo imeli takrat... :) Potem je bilo nekja let zatišnja in mogoče mi bo zdaj, v navalu entuziazma, uspelo biti pridna.

Če ne drugače, pa ob jutranjih urah, ko moj David in moja Miša še spita in pred službo. Se pustim presenetiti...

Tako, pa mi je uspelo. Verjetno malo konfuzno, ampak začetek je. Zdaj pa se mi po glavi vrti tisoč in ena tema za obdelavo. Radio Koper pa mi pravkar vrti komad :"Tina ne verjame, da je danes drugače. Tina ne zaupa niti lastnim očem..."

Aktivna

Uf, skrajni čas je, da se tudi jaz aktivno (ne več samo teoretično) podam v blogovode.


Ampak, ja, naslednjič, ker zdaj nimam časa...