Pet let

Danes mineva natančno pet let, odkar smo iz obalnega zavetišča domov prinesli našo malo zverinico.

No, takrat je bila mala. Danes je velika zver :)

Jooooj, kako mi je hudo

ker je moja zverinica zaradi moje sitnobe, utrujenosti, naveličanosti in nezainteresiranosti tako razpuščena :( Včasih pa je bila pravi poslušni sonček.

Za druge se potrudim, zanjo pa ne :(

Žalostno :(

Pozitiven dan z Lindo Tellington-Jones

Ena od svetlejših točk mojega letošnjega dopusta je bil seminar Linde Tellington-Jones na Ranču Kaja in Grom pri Vojniku. Seminar je bil seveda "pasji", predavala pa nam je 71-letna gospa, tako polna pozitivne energije, da te ob njej kar razganja.

Linda Tellington-Jones je psihologinja za živali, ki je v več desetletijih oblikovala metodo TTouch. Gre za obliko masaže, ki ima znanstveno dokazane učinke in pomaga živalim in ljudem. Svojo metodo je Linda začela razvijati pred več kot 50 leti na konjih, potem pa ugotovila, da pomaga tudi drugim živalim (in seveda ljudem).

Na enodnevnem seminarju nam je pokazala, kako se masaža pravilno izvaja in, kar me je najbolj fasciniralo, povedala in pokazala nam je majhne in preproste skrivnosti, s katerimi lahko pomagaš psom z različnimi težavami.

Naša Miša je precej plašna (kar se meni pogosto zdi povsem nerazumljivo - zakaj se na primer enkrat boji zavese, drugič pa mirno stoji ob njej? Da o strahu pred lastno senco niti ne govorim...). Premlevali smo več teorij o tem, zakaj je pri dveh letih postala takšna (kljub temu, da je v življenju doživela bolj malo slabih izkušenj), ampak - kot mi je na seminarju rekel kolega Matjaž - boljše je razmišljat, kako to popraviti, kot pa, zakaj je do tega prišlo.

No, pa nazaj k Lindi in Miši. Življenjska zgodba naše zverinice je po Lindinih besedah tipična - prvi dve leti smo se veliko ukvarjali z njo, potem pa nam je malo zmanjkalo časa in ukvarjanje se je več kot prepolovilo. Danes je bolj "kavčni pes", ki ga vsake toliko razveselimo s kakšno noro idejo (kot je bil včerajšnji pohod na Slavnik).

V glavnem, Linda nam je pokazala prijeme, ki bodo zmanjšali Mišin stres in jo prepričali, da je velik in neustrašen pes. Hudo preprosta zadeva. Verjetno bi se je lahko spomnila že sama, če bi le razmišljala po "pasje". Ampak, preproste stvari ti mora včasih samo kdo pokazati in potem ti je vse jasno, a ne?

No, seminar je bil res super. Da o Lindi niti ne govorim. Ja, že tako so mi Američani (z razliko od veliko ljudi okrog mene) kul. Seveda ne vsi. Ampak, tisti, ki so face, so pa res totalne face.

V prihodnje me torej čaka veliko dela. Natančnejše grizenje skozi vse, kar sem se naučila, prebiranje člankov in brskanje po spletu. In seveda praktično delo na našem psu (še dobro, da ji s TTouchem ne morem škodit :).

Aja, in svedea se je moja pasja knjižnica povečala še za eno knjigo - Metoda TTeam za pse.

Skuštrana kavčarka

Včasih, ko David dela popoldne, in se delovni teden bliža koncu, ponavadi že proti koncu službe razmišljam o tem, kako se mi ne da peljat Miše na sprehod. Ker sem utrujena in mi enkrat v četrtek že zmanjkuje energije. Potem pa pridem domov...

Najprej parkiram pred blokom in na balkonu vidim eno črno skuštrano glavo, ki se preriva skozi rešetke. Odvisno od tega, kjer parkiram, se glava vrti in da slutit, da se rep že pripravlja na vrtenje. Ja, vrtenje. V neki odlični oddaji na Animal Planetu sem vidla, da pes, ko je ful vesel svojega lastnika, z repom ne maha, ampak ga vrti. In to v desno. Kakorkoli... Naša zverina še ni ugotovila, da ima balkon odprt z dveh strani - z leve in desne. Zato vedno glava pokuka na levi in njeno rinjenje skozi rešetke je odvisno od strani parkiranega avta.

Potem vstopim v stanovanje in izza vrat name skoči en črn kosmat veseljak. Rep, ki miga s psom, ker slednji repa od veselja enostavno ne uspe dohajat. Sledi skok na kavč, pa valjanje in mečkanje.

Potem se malo umirimo. Ko pa pride čas večernega sprehoda, pa je spet skakanje, mahanje z repom, značilen pasji nasmeh in iskrice v očeh. Kako klišejsko, ampak enostavno je res!

Miša leta naokrog, prve noge komaj dohajajo zadnje, košat rep komaj dohaja rit. Skuštrana ušesa skačejo gor in dol, nos prevohava vse, kar sreča.

Na sprehodu srečaš en kup ljudi. Pesjanarji se bolj ali manj med sabo že poznamo, psi tudi. Par prijaznih pozdravov od ljudi, za katere niti pod razno ne veš, kako jim je ime. Poznaša pa ponavadi imena njihovih psov. Par pozdravov tudi od ljudi, ki jih vsak dan srečaš na sprehodu, ko sedijo pred blokom, na balkonih, gledajo čez okna.

Srečaš pa tudi kakšne čudake, ki bi jih najraje nabil. Na Markovcu so se pojavili neki ljudje z mladim samojedom. Psiček je mlada igriva kepa bele dlake, njegovi lastniki pa katastrofa. Mlad par... Povodec kar naprej cuka, pes se umika, spet cuk povodca, pes ušesa dol in spet umik. Ampak, tem ljudem sploh ni jasno, da se pes umika prav zaradi njih. A ne vidijo, da mu ni prijetno z njimi, ker ga skos cukajo? Jah, ni jim. Že dvakrat sem jim hotla pojasnit par "pasjih" stvari. Eno in edino osnovo - opazujte psa, madonca. A oni so radi z nekom, ki jih skos maltretira? Uh, eni ljudje so res zabiti.

No, srečaš pa tudi bolj prijazne ljudi. Take, kot je bila gospa danes. Poznam jo s sprehodov, sveda pa ne tudi njenega imena. In vsa nasmejana mi je povedala samo to, da njen pes rad je orehe... Potem je šla naprej...

In zaradi vsega tega se splača peljat Mišo na sprehod. Še najbolj pa seveda zaradi njenega veselja. Zaradi živahnega in radovednega razgrajača, ki na sprehodu oživi. Ker sicer najraje izležava na kavču.

Lajajoči Marley

Poleg nevrotičnih posv na svetu seveda obstajajo tudi nemogoči. Vsaj novinar John Grogan pravi tako. Bojda je bil njegov labradorec Marley cela nadloga. Je velik, neroden, butast, uničuje vse, kar vidi, požre tudi, se bolestno boji neviht. Ali kot pravi avtor (sicer novinar - kolumnist): "Mala kepica kaj hitro zraste v ogromnega, skoraj petdesetkilskega psa. Divjo, neukročeno žival, ki skače skozi (zaprta) balkonska vrata, podira nič hudega sluteče obiskovalce, v soseski krade žensko spodnje perilo in poje vse, kar ni vsaj dvakrat pribito. Marley je prvi pes v zgodovini, ki je bil izključen iz pasje šole."

Po drugi strani pa je seveda popoln sopotnik in prijatelj v Groganovem klanu, ki ga poleg avtorja sestavljajo še njegova žena in trije otroci.

Prijazna kjnjiga, v kateri Grogan opisuje, kako živeti z nemogočim psom in ga imeti rad. In res ga ima, kljub vsem njegovim napakam. Priznam, proti koncu mi gre branje težje. Marley ostari, pri 13 letih postaja vsak njegov dan cel napor. Zato se še nisem prebila do konca.

Glede na to, da sva z avtorjem iz istega foha, pa morda lahko nekoč napišem knjigo o svoji zverinici :). Žal moja ne bo tako zanimiva, ker je naša Miša čisto preveč miren in za bralce verjetno nezanimiv pes...

Nevrotičen pes

Moja zbirka pasje literature se skoraj vsaj mesec poveča za kakšno novo knjigo. In revije Moj pes, na katereo smo naročeni (hvala Mišek) med literaturo pri tem niti ne štejem. V štirih letih, odkar imamo našo malo zverinico, se je nabralo že toliko knjig, da mi David že dolgo obljublja posebno polico samo za "mojo dušo". Dokler bom polico dobila, bo verjetno treba nabavit že dve.

Ampak med vsemi bolj ali manj strokovnimi, med njimi so tudi otroške slikanice (kaj čmo, enostavno se jim ne morem upret), je favoritka knjiga Stephena Barkerja Kako živeti z nevrotičnim psom.

Absolutna zmagovalka! Redko se pri branju knjige smejem na glas (še v filme se ne vživim toliko), ampak tu sem se. Oziroma se vedno znova. Pa čeprav moj pes ni nevrotičen, je skoraj cela knjiga podčrtana. Enostavno se nisem mogla upret, da si ne bi označila tistih stavkov, ki so še bol smešni od smešnih. Čeprav me redko katera stvar (knjiga, film) tako fascinira, da bi jo prebrala/gledala več kot enkrat, sem to knjigo že nekajkrat. Včasih jo samo odprem in preberem stavek ali dva. Kar tako, za dobro voljo.

Super zadeva, ki pa jo močno odsvetujem tistim, ki o šolanju psa vedo bolj malo in se ravno trudijo svojega psa kaj naučiti. V knjigi namreč piše vse, kar pri vzgoji in šolanju ne smeš upoštevat :) Se pravi, je branje za vse izkušene pasjeljubce in vse, ki nasvetov absolutno ne bodo upoštevali v praksi :) In seveda za vse, ki se hočejo zabavat.

Aja, za kaj pri knjigi gre? Za odličen pogled na svet skozi pasje oči. Zelo zabavno in več kot priporočljivo!

Antistres

Psi so najboljše antistresno sredstvo na svetu. Tudi, ko se ti po celodnevnem stresu v službi popoldne ne da na sprehod, se enostavno ne moreš upreti okroglim prosečim učkam in mahajočemu repu, ki ponori ob besedi "ven", "lulat" ali "kakat". Mene (skoraj) vedno prepriča.

Res pride kakšen dan, ko enostavno nimaš energije za dolge sprehode (ponavadi je to kakšen petek, ko je za tabo cel teden norega tempa), ampak za sprehod "na kratko" me Miša skoraj vedno prepriča. Vsaj, kadar David dela popoldne in sva sami doma.