Ni več poligona :(

ŠMRC ŠMRC

Pred štirimi leti in pol se mi je uresničila do zdaj najbolj dolgotrajna želja v življenju - dobila sem Mišo. Psa sem si želela od otroštva - dobesedno. Vedno sem "patila" za vsako pasjo zverinico, ki sem jo srečala, gledala pasje knjige, brala pasje revije, cvilila ob pasjih filmih. Ko sem bila v osnovni šoli na zaključnem izletu na Bledu, sem v cerkvici zvonila z željo, da bi enkrat imela psa.

Vse skupaj je bil splet okoliščin in mojega novinarskega dela. En dan je bila mala kepa v našem stanovanju, na našem kavču.

Mislim, da so nam začeli že v mali šoli govoriti, da bomo enkrat ostali brez poligona. Se pravi dobra štiri leta nazaj. Vsako leto smo to razlagali tečajnikom. Danes pa se mi je zgodilo, da sem morala zaradi katastrofalnega stanja na poligonu odpovedati tečaj.

Malček patetično - ampak poligon zgleda, kot da bi bil ranjen. Ves razrit, s kupi zemlje, z ljudmi, ki jim ni mar za kinologijo na njem. Ljudmi, ki zgolj opravljajo svoje delo na tistem prostoru.

Tam se je začela moja kinološka pot, za katero si upam trdit, da je v štirih letih napovedovala bolj, kot sem si kdaj predstavljala.

Tako se je začelo...

Aja

Veliko nedelj je že minilo in seveda je bilo na izpitu super :)



Zdaj je pred mano že nov tečaj... Tokrat je izziv še večji, ker moram tečajnike pripeljat do izpita na državni ravni, priznanega s strani Kinološke zveze Slovenije. In to, kot bi rekel kolega Robi, niso heci... :)

Pa je končano...

Pa se je končala še ena šola. V njej so bili sami posebni psi. Ponavadi prevladujejo povprečni - povprečno pridni ali povprečno nepridni.

Tokrat je en umirjen, ena divja, en agresiven, en prestrašen, en trmast in ena samosvoja.

Kako se bo končalo čisto na koncu, povem v nedeljo po izpitu...

Jooooj, kako mi je hudo

ker je moja zverinica zaradi moje sitnobe, utrujenosti, naveličanosti in nezainteresiranosti tako razpuščena :( Včasih pa je bila pravi poslušni sonček.

Za druge se potrudim, zanjo pa ne :(

Žalostno :(

Vsakič nov izziv

Eden od večjih izzivov v tečajih male pasje šole zame kot inštruktorico je vsaka nova skupina. Vsakič znova s pričakovanjem pridem prvo uro na poligon. Vsakič znova me namreč zanima, kakšne ljudi bom spoznala in kakšne pse imajo.

Vsak pasji vodnik je namreč nekaj posebnega. Nekateri so radovedni in se pridejo v šolo dejansko nekaj naučit. Znanje kar srkajo vase, veliko sprašujejo in, kar je zame najpomembnejše, na vso moč se trudijo, da bi jim uspelo. In ponavadi jim. Po dveh, treh mesecih so njihove male mrcine lepo vzgojene in poslušne (če se vse skupaj ne konča ravno v pasji puberteti).

Drugi vodniki so nezainteresirani, na poligon pridejo samo klepetat in delit svoje misli. Vejo vse o vzgoji psov (nikoli ne bom ugotovila, zakaj pravzaprav sploh pridejo) in tudi, če jim stokrat poveš eno stvar, jo še vedno naredijo po svoje. Priznam, takšni mi niso najbolj pri srcu. Zelo težko delam z njimi in na koncu obupam (kar se pri meni ne zgodi ravno pogosto. Se je pa (na žalost) že).

Potem so še vodniki, ki sicer poslušajo in naredijo vse, kar jim rečeš, nimajo pa nobene prave volje za svojega psa (pri teh ne vem točno, zakaj ga pravzaprav res sploh imajo).

Poleg vodnikov so seveda zanimivi tudi njihovi psi. Vsak je drugačen, vsak drugače reagira, vsak se drugače uči. In čeprav nisem velik zagovornik pasemskih psov (sej ne, da imam kaj proti, samo sama ga morda nikoli ne bom imela), včasih kar ne morem verjet, kako dejansko odražajo značilnosti svoje pasme. Višavci (Cezarji) so neustrašni in polni sami sebe (obnašajo se kot največji psi na svetu), bernci najraje ležijo in opazujejo, doge so noro prijazne.

Ponavadi že v prvih nekaj urah ugotovim, kakšni meseci me čakajo z mojo novo skupino. Najboljše seveda je, če takoj čutim dobro energijo med tečajniki in mano. Najraje imam radovedne skupine, ki veliko sprašujejo, ker se takšne tudi veliko naučijo. In prav to je zame največji izziv. Tečajnikom posredovati vse svoje znanje.

In ja, čutim, da bo moja nova skupina prav taka. Mislim, da nas čakajo trije meseci zanimivega in zabavnega dela.

Pozitiven dan z Lindo Tellington-Jones

Ena od svetlejših točk mojega letošnjega dopusta je bil seminar Linde Tellington-Jones na Ranču Kaja in Grom pri Vojniku. Seminar je bil seveda "pasji", predavala pa nam je 71-letna gospa, tako polna pozitivne energije, da te ob njej kar razganja.

Linda Tellington-Jones je psihologinja za živali, ki je v več desetletijih oblikovala metodo TTouch. Gre za obliko masaže, ki ima znanstveno dokazane učinke in pomaga živalim in ljudem. Svojo metodo je Linda začela razvijati pred več kot 50 leti na konjih, potem pa ugotovila, da pomaga tudi drugim živalim (in seveda ljudem).

Na enodnevnem seminarju nam je pokazala, kako se masaža pravilno izvaja in, kar me je najbolj fasciniralo, povedala in pokazala nam je majhne in preproste skrivnosti, s katerimi lahko pomagaš psom z različnimi težavami.

Naša Miša je precej plašna (kar se meni pogosto zdi povsem nerazumljivo - zakaj se na primer enkrat boji zavese, drugič pa mirno stoji ob njej? Da o strahu pred lastno senco niti ne govorim...). Premlevali smo več teorij o tem, zakaj je pri dveh letih postala takšna (kljub temu, da je v življenju doživela bolj malo slabih izkušenj), ampak - kot mi je na seminarju rekel kolega Matjaž - boljše je razmišljat, kako to popraviti, kot pa, zakaj je do tega prišlo.

No, pa nazaj k Lindi in Miši. Življenjska zgodba naše zverinice je po Lindinih besedah tipična - prvi dve leti smo se veliko ukvarjali z njo, potem pa nam je malo zmanjkalo časa in ukvarjanje se je več kot prepolovilo. Danes je bolj "kavčni pes", ki ga vsake toliko razveselimo s kakšno noro idejo (kot je bil včerajšnji pohod na Slavnik).

V glavnem, Linda nam je pokazala prijeme, ki bodo zmanjšali Mišin stres in jo prepričali, da je velik in neustrašen pes. Hudo preprosta zadeva. Verjetno bi se je lahko spomnila že sama, če bi le razmišljala po "pasje". Ampak, preproste stvari ti mora včasih samo kdo pokazati in potem ti je vse jasno, a ne?

No, seminar je bil res super. Da o Lindi niti ne govorim. Ja, že tako so mi Američani (z razliko od veliko ljudi okrog mene) kul. Seveda ne vsi. Ampak, tisti, ki so face, so pa res totalne face.

V prihodnje me torej čaka veliko dela. Natančnejše grizenje skozi vse, kar sem se naučila, prebiranje člankov in brskanje po spletu. In seveda praktično delo na našem psu (še dobro, da ji s TTouchem ne morem škodit :).

Aja, in svedea se je moja pasja knjižnica povečala še za eno knjigo - Metoda TTeam za pse.

Lajajoči Marley

Poleg nevrotičnih posv na svetu seveda obstajajo tudi nemogoči. Vsaj novinar John Grogan pravi tako. Bojda je bil njegov labradorec Marley cela nadloga. Je velik, neroden, butast, uničuje vse, kar vidi, požre tudi, se bolestno boji neviht. Ali kot pravi avtor (sicer novinar - kolumnist): "Mala kepica kaj hitro zraste v ogromnega, skoraj petdesetkilskega psa. Divjo, neukročeno žival, ki skače skozi (zaprta) balkonska vrata, podira nič hudega sluteče obiskovalce, v soseski krade žensko spodnje perilo in poje vse, kar ni vsaj dvakrat pribito. Marley je prvi pes v zgodovini, ki je bil izključen iz pasje šole."

Po drugi strani pa je seveda popoln sopotnik in prijatelj v Groganovem klanu, ki ga poleg avtorja sestavljajo še njegova žena in trije otroci.

Prijazna kjnjiga, v kateri Grogan opisuje, kako živeti z nemogočim psom in ga imeti rad. In res ga ima, kljub vsem njegovim napakam. Priznam, proti koncu mi gre branje težje. Marley ostari, pri 13 letih postaja vsak njegov dan cel napor. Zato se še nisem prebila do konca.

Glede na to, da sva z avtorjem iz istega foha, pa morda lahko nekoč napišem knjigo o svoji zverinici :). Žal moja ne bo tako zanimiva, ker je naša Miša čisto preveč miren in za bralce verjetno nezanimiv pes...

Nevrotičen pes

Moja zbirka pasje literature se skoraj vsaj mesec poveča za kakšno novo knjigo. In revije Moj pes, na katereo smo naročeni (hvala Mišek) med literaturo pri tem niti ne štejem. V štirih letih, odkar imamo našo malo zverinico, se je nabralo že toliko knjig, da mi David že dolgo obljublja posebno polico samo za "mojo dušo". Dokler bom polico dobila, bo verjetno treba nabavit že dve.

Ampak med vsemi bolj ali manj strokovnimi, med njimi so tudi otroške slikanice (kaj čmo, enostavno se jim ne morem upret), je favoritka knjiga Stephena Barkerja Kako živeti z nevrotičnim psom.

Absolutna zmagovalka! Redko se pri branju knjige smejem na glas (še v filme se ne vživim toliko), ampak tu sem se. Oziroma se vedno znova. Pa čeprav moj pes ni nevrotičen, je skoraj cela knjiga podčrtana. Enostavno se nisem mogla upret, da si ne bi označila tistih stavkov, ki so še bol smešni od smešnih. Čeprav me redko katera stvar (knjiga, film) tako fascinira, da bi jo prebrala/gledala več kot enkrat, sem to knjigo že nekajkrat. Včasih jo samo odprem in preberem stavek ali dva. Kar tako, za dobro voljo.

Super zadeva, ki pa jo močno odsvetujem tistim, ki o šolanju psa vedo bolj malo in se ravno trudijo svojega psa kaj naučiti. V knjigi namreč piše vse, kar pri vzgoji in šolanju ne smeš upoštevat :) Se pravi, je branje za vse izkušene pasjeljubce in vse, ki nasvetov absolutno ne bodo upoštevali v praksi :) In seveda za vse, ki se hočejo zabavat.

Aja, za kaj pri knjigi gre? Za odličen pogled na svet skozi pasje oči. Zelo zabavno in več kot priporočljivo!

Antistres

Psi so najboljše antistresno sredstvo na svetu. Tudi, ko se ti po celodnevnem stresu v službi popoldne ne da na sprehod, se enostavno ne moreš upreti okroglim prosečim učkam in mahajočemu repu, ki ponori ob besedi "ven", "lulat" ali "kakat". Mene (skoraj) vedno prepriča.

Res pride kakšen dan, ko enostavno nimaš energije za dolge sprehode (ponavadi je to kakšen petek, ko je za tabo cel teden norega tempa), ampak za sprehod "na kratko" me Miša skoraj vedno prepriča. Vsaj, kadar David dela popoldne in sva sami doma.