Kaj me je danes razkurlo?

Najprej novica o 50-letnem moškem, ki je 15-letniku dal 20 evrov, da mu je ta ubil psa. Kaj me je razkurlo? Dovolj pove naslov članka: Tožilcu mučenje psa ne gre do srca. Edina beseda, ki jo lahko uporabim je KATASTROFA! Vsi trije zgoraj omenjeni so ... Ne najdem besede za takšno grozljivost.

In drugo? Kaj me je še razkurlo? Še en članek: Dogi raztrgali psičko. Bolj kot članek, so grozljivi komentarji. Vsaj večina od njih. Z vidika profesionalne (novinarske) deformacije je članek čisto navaden. Zmoti (me) seveda tema, oziroma neznanje vseh vpletenih.

Ne vem sicer, za kakšni dogi je šlo, zna pa bit, da nista bili nemški (ki sta na fotki). Nemške doge so namreč eni do najbolj prijaznih psov na svetu. Posebej do otrok.
Pa recimo, da sta bili dogi argentinski. Te so bolj ostre. Ampak, ZA PSA JE ODGOVOREN ČLOVEK. NEVARNIH PSOV NI, SO SAMO NEVARNI VODNIKI! Poznam "nevarne pasme", kot so rotvajlerji, doge, pitbuli, ..., ki so zaradi svojih lastnikov največje carte na svetu. In poznam sitne, bevskave in agresivne pudle, višavce, čivave in vse ostale kosmate kepe. In prvih poznam VEČ kot drugih!

Tako vodnik obeh dog kot punčka in starši nimajo pojma o psih (sodeč po članku in zapisu o njihovem obnašanju). In zdaj smo pri pravi temi. Kako se je treba obnašati ob srečanju s psi, bi se morali naučiti vsi otroci. Ti otroci namreč zrastejo v odgovorne odrasle. Seveda bi se morali naučiti tudi odrasli. Samo kaj, ko so vsi takooo pametni.

Starši bi morali otroka naučit, da se psa NIKOLI ne jemlje v naročje. Da se ga ob napadu drugih psov spusti z vrvice. Samo tako se pes lahko sam brani. To vodnike učimo vsi inštruktorji v pasjih šolah.
Predvidevam, da tile iz članka pasje šole niso videli niti od daleč. Takšni pa so najhujši. Mislijo, da so z nakupom psa v paketu dobili tudi vso kinološko pamet sveta. Potem pa ne znajo reagirati v takšnih situacijah. Če bi starši to vedeli in bi psičko spustili, bi se ta lahko branila. Če ne drugega, bi zbežala in se skrila. Morda bi si s tem rešila življenje. Tako pa ni imela šans. Poleg tega pa je nastradala tudi punčka.

A je to res tako zelo nelogično? Sej ti ni treba bit nevemkakšen kinološki strokovnjak, da to ugotoviš! Ali pač.

Takšne stvari poskušamo pri nas otroke naučiti že v osnovni šoli v okviru projekta Učna ura Brez strahu pred psom. Jih vzgajati in jim povedati, kako naj se obnašajo, ko srečajo psa. Ni pomembno, ali je agresiven ali ne. Znati se moramo obnašati!

Vse, kar rabimo, je le osnovna kinološka vzgoja. Otrok in staršev.

Pozitiven dan z Lindo Tellington-Jones

Ena od svetlejših točk mojega letošnjega dopusta je bil seminar Linde Tellington-Jones na Ranču Kaja in Grom pri Vojniku. Seminar je bil seveda "pasji", predavala pa nam je 71-letna gospa, tako polna pozitivne energije, da te ob njej kar razganja.

Linda Tellington-Jones je psihologinja za živali, ki je v več desetletijih oblikovala metodo TTouch. Gre za obliko masaže, ki ima znanstveno dokazane učinke in pomaga živalim in ljudem. Svojo metodo je Linda začela razvijati pred več kot 50 leti na konjih, potem pa ugotovila, da pomaga tudi drugim živalim (in seveda ljudem).

Na enodnevnem seminarju nam je pokazala, kako se masaža pravilno izvaja in, kar me je najbolj fasciniralo, povedala in pokazala nam je majhne in preproste skrivnosti, s katerimi lahko pomagaš psom z različnimi težavami.

Naša Miša je precej plašna (kar se meni pogosto zdi povsem nerazumljivo - zakaj se na primer enkrat boji zavese, drugič pa mirno stoji ob njej? Da o strahu pred lastno senco niti ne govorim...). Premlevali smo več teorij o tem, zakaj je pri dveh letih postala takšna (kljub temu, da je v življenju doživela bolj malo slabih izkušenj), ampak - kot mi je na seminarju rekel kolega Matjaž - boljše je razmišljat, kako to popraviti, kot pa, zakaj je do tega prišlo.

No, pa nazaj k Lindi in Miši. Življenjska zgodba naše zverinice je po Lindinih besedah tipična - prvi dve leti smo se veliko ukvarjali z njo, potem pa nam je malo zmanjkalo časa in ukvarjanje se je več kot prepolovilo. Danes je bolj "kavčni pes", ki ga vsake toliko razveselimo s kakšno noro idejo (kot je bil včerajšnji pohod na Slavnik).

V glavnem, Linda nam je pokazala prijeme, ki bodo zmanjšali Mišin stres in jo prepričali, da je velik in neustrašen pes. Hudo preprosta zadeva. Verjetno bi se je lahko spomnila že sama, če bi le razmišljala po "pasje". Ampak, preproste stvari ti mora včasih samo kdo pokazati in potem ti je vse jasno, a ne?

No, seminar je bil res super. Da o Lindi niti ne govorim. Ja, že tako so mi Američani (z razliko od veliko ljudi okrog mene) kul. Seveda ne vsi. Ampak, tisti, ki so face, so pa res totalne face.

V prihodnje me torej čaka veliko dela. Natančnejše grizenje skozi vse, kar sem se naučila, prebiranje člankov in brskanje po spletu. In seveda praktično delo na našem psu (še dobro, da ji s TTouchem ne morem škodit :).

Aja, in svedea se je moja pasja knjižnica povečala še za eno knjigo - Metoda TTeam za pse.

Nič ne pomaga

Včeraj sva na sprehodu z Mišo s sabo "peljali" še enega luštnega kosmatinca, ki se nama je pridružil nekje na poti med začetkom in koncem sprehoda. Bil je sam, brez lastnika. Imel je sicer ovratnico, ampak, bil je tako preplašen, da nisem ziher, da njegov lastnik sploh še razmišlja o njem. Reagiral je na vsak najmanjši šum za njim, sodeč po govorici njegovega telesa, pa je bil popolnoma izgubljen in nesiguren.

Morda se mi je samo zdelo, ampak najprej sem pomislila na to, da so ga odvrgli ob cesti (čeprav me je moj nepopravljivi optimizem skušal prepričati, da ni tako in da se je samo odpravil na svoj običajni večerni obhod). Poletje je namreč čas, ko lastniki svoje pse odvržejo ali zapustijo še bolj pogosto kot sicer. In sploh jih ne štekam. Kako lahko? Ne predstavljam si, da bi svojo zverinico kar nekje pustila! Ja, res mi ni jasno. Pa čeprav smo pred štirimi leti prav zaradi enega takega človeškega zlobneža dobili Mišo. Če ne bi nekdo odvrgel nje in njenih bratcov in sestric, je danes ne bi bilo pri nas. No, ampak še vedno ne štekam teh judi.

Ni mi še čisto jasno, kaj naj mislim o akciji VURSa, ki naj bi do konca tedna po vsej državi nalepil več kot sto jumbotov (mimogrede, danes je četrtek, v Kopru pa še nisem opazila nobenega plakata). Me zanima, ali jih bodo ljudje sploh opazili. Pravi ljudje, seveda.
V to, da jih bomo opazili vsi pasjeljubci in ljubitelji živali, sploh ne dvomim. Pa jih bodo tudi tisti, ki naj bi jih? Tisti, ki svoje pse vržejo iz avta ob cesti, v gozdu, mladičke zbašejo v plastično vrečko in vržejo v smeti ali pa utopijo? Ali pa bo kakšen od njih (že tako so po mojem malo moteni) v posmeh VURSu, akciji in vsem ostalim, svojega nezaželenega prijatelja, ki se ga je kar na enkrat naveličal, zavrgel kar pod plakatom?

Še ena zgodba, ki se uradno skriva za dobroto in kao nima nič opraviti s slabim ravnanjem s psi, pa so Primorci. En sam daljši sprehod po njivah, odkrije, kako so prijazni do psov. Sredi njive (ali ob njej, kar zdaj ni važno), je baraka, zraven pa pes. Po možnosti privezan na verigo. Lahko, da ima vodo in hrano in lahko tudi, da je lastnik ob njemu, ampak ne me nategovat, da je psu tam lepo. Nihče me ne bo prepričal, da je to vse, kar si pes želi. Zaradi mene je njegov lastnik vsak dan ob petih zjutraj tam in gre proč ob polnoči, ampak PES NI ZA NA VERIGO IN ZA NA NJIVO! Pa če je lastnik še tako prijazen in oh in sploh človek. Ja, nekjakrat so me že poskušali prepričat v to. Nič ne pomaga. Sem neomajna. Ampak, dokler bodo ljudje razmišljali, da je to prav in ni nič slabega, tudi javna akcija Vursa in poskus ozaveščanja lstnikov ne bosta pomagali.

Sploh ne, če bodo na svetu živeli ljudje, kot je ena mladenka, ki smo jo pred nekaj meseci srečali pri kolegih. Straaaašno si želi psa. (To je lepo.) Ampak straaaaaašno pa je tudi prepričana, da pes sodi na njivo. HALOOOOOOO???!!! Ženska, kaj tebi ni jasno???? Jap, dokler bodo tako razmišljali tudi mladi, ne bomo nikamor prišli.

In tudi dejstvo, da prav taki neskončno osrečijo nekatere druge (kot smo mi, ki smo našo kosmatinko dobili zaradi njih), me ne potolaži. Tudi, če so nam na seminarju za inštruktorje tako zelo poudarjali, kako smo nekdaj lastniki psov (in vseh drugih živali) v Zakonu o zaščiti živali zdaj postali njihovi skrbniki. Nekateri ljudje žal ostajajo popolnoma omejeni.

Moder jezik

Ko se enkrat lotiš "pasjih zadev", hitro postaneš "strokovnjak" za vse, kar je povezano s psi. Če enkrat delaš v pasjem svetu, včasih kdo misli, da obvladaš vse. Če sem inštruktorica šolanja (bolj kot ne novopečena, ker imam uradno licenco Kinološke zveze Slovenije od maja letos), dobivam tudi veterinarska vprašanja.
Zadnjič me je David pokical in me vprašal, kaj je narobe s psom, ki ima moder jezik. Zaradi svojega nepopustljivega optimizma, je bila moja prva misel (čeprav sem že takoj vedela, da je tudi najman realna), da je pes popil črnilo. Pa ga ni. Kmalu se je izkazalo, da je imel desetletni nemški ovčar zasuk želodca, ki ga žal ni preživel.
Ampak, kako naj bi iz gole informacije, da ima pes moder jezik - ne da bi vedela karkoli drugega - vedela to? Res je, da moramo inštruktorji poznati osnove veterine (nenazadnje sem jih poslušala vsaj dvakrat - na izobraževanju za reševalce in terapevta s pomočjo psov), ampak tako daleč pa moje znanje res ne seže. Verjetno tudi veterinarjevo ne. Če mu poveš samo to, da ima pes moder jezik. No, ja, tudi veterinarji so zelo različni. Ampak več o tem kje drugje.
Skratka, nisem veterinarka, čeprav poznam nekaj osnov. Kaj je narobe s psom, če ima moder jezik, pa še vedno nisem uspela razvozlati...