Nič ne pomaga

Včeraj sva na sprehodu z Mišo s sabo "peljali" še enega luštnega kosmatinca, ki se nama je pridružil nekje na poti med začetkom in koncem sprehoda. Bil je sam, brez lastnika. Imel je sicer ovratnico, ampak, bil je tako preplašen, da nisem ziher, da njegov lastnik sploh še razmišlja o njem. Reagiral je na vsak najmanjši šum za njim, sodeč po govorici njegovega telesa, pa je bil popolnoma izgubljen in nesiguren.

Morda se mi je samo zdelo, ampak najprej sem pomislila na to, da so ga odvrgli ob cesti (čeprav me je moj nepopravljivi optimizem skušal prepričati, da ni tako in da se je samo odpravil na svoj običajni večerni obhod). Poletje je namreč čas, ko lastniki svoje pse odvržejo ali zapustijo še bolj pogosto kot sicer. In sploh jih ne štekam. Kako lahko? Ne predstavljam si, da bi svojo zverinico kar nekje pustila! Ja, res mi ni jasno. Pa čeprav smo pred štirimi leti prav zaradi enega takega človeškega zlobneža dobili Mišo. Če ne bi nekdo odvrgel nje in njenih bratcov in sestric, je danes ne bi bilo pri nas. No, ampak še vedno ne štekam teh judi.

Ni mi še čisto jasno, kaj naj mislim o akciji VURSa, ki naj bi do konca tedna po vsej državi nalepil več kot sto jumbotov (mimogrede, danes je četrtek, v Kopru pa še nisem opazila nobenega plakata). Me zanima, ali jih bodo ljudje sploh opazili. Pravi ljudje, seveda.
V to, da jih bomo opazili vsi pasjeljubci in ljubitelji živali, sploh ne dvomim. Pa jih bodo tudi tisti, ki naj bi jih? Tisti, ki svoje pse vržejo iz avta ob cesti, v gozdu, mladičke zbašejo v plastično vrečko in vržejo v smeti ali pa utopijo? Ali pa bo kakšen od njih (že tako so po mojem malo moteni) v posmeh VURSu, akciji in vsem ostalim, svojega nezaželenega prijatelja, ki se ga je kar na enkrat naveličal, zavrgel kar pod plakatom?

Še ena zgodba, ki se uradno skriva za dobroto in kao nima nič opraviti s slabim ravnanjem s psi, pa so Primorci. En sam daljši sprehod po njivah, odkrije, kako so prijazni do psov. Sredi njive (ali ob njej, kar zdaj ni važno), je baraka, zraven pa pes. Po možnosti privezan na verigo. Lahko, da ima vodo in hrano in lahko tudi, da je lastnik ob njemu, ampak ne me nategovat, da je psu tam lepo. Nihče me ne bo prepričal, da je to vse, kar si pes želi. Zaradi mene je njegov lastnik vsak dan ob petih zjutraj tam in gre proč ob polnoči, ampak PES NI ZA NA VERIGO IN ZA NA NJIVO! Pa če je lastnik še tako prijazen in oh in sploh človek. Ja, nekjakrat so me že poskušali prepričat v to. Nič ne pomaga. Sem neomajna. Ampak, dokler bodo ljudje razmišljali, da je to prav in ni nič slabega, tudi javna akcija Vursa in poskus ozaveščanja lstnikov ne bosta pomagali.

Sploh ne, če bodo na svetu živeli ljudje, kot je ena mladenka, ki smo jo pred nekaj meseci srečali pri kolegih. Straaaašno si želi psa. (To je lepo.) Ampak straaaaaašno pa je tudi prepričana, da pes sodi na njivo. HALOOOOOOO???!!! Ženska, kaj tebi ni jasno???? Jap, dokler bodo tako razmišljali tudi mladi, ne bomo nikamor prišli.

In tudi dejstvo, da prav taki neskončno osrečijo nekatere druge (kot smo mi, ki smo našo kosmatinko dobili zaradi njih), me ne potolaži. Tudi, če so nam na seminarju za inštruktorje tako zelo poudarjali, kako smo nekdaj lastniki psov (in vseh drugih živali) v Zakonu o zaščiti živali zdaj postali njihovi skrbniki. Nekateri ljudje žal ostajajo popolnoma omejeni.