Pogrešam...

... sneg...

Še ena dojenčkasta

Kako veš, da se bliža čas, ko boš imel dojenčka?

Ko kar na enkrat na mail dobivaš več slikic z ljubkimi dojenčki kot s kužki... :)

Naš kuža...

je pa bolan in že tri tedne ne vemo, kaj mu je :(

ŠMRC ŠMRC

Zdej gre pa (menda) zares...

Doma imamo otroški voziček. Čisto nov, lep in še dišeč. Živo zelen. Ker ne vemo, ali bomo imeli fantka ali punčko, in nimamo namena vprašat. Ziher je ziher.

In doma imamo tudi prvo knjigo, ki piše o tem, kako je treba skrbet za dojenčka in majhnega
otroka, oziroma kako je treba dojenčka že takoj vzgajat.

Zgleda, da gre zdaj zares...

Pet let

Danes mineva natančno pet let, odkar smo iz obalnega zavetišča domov prinesli našo malo zverinico.

No, takrat je bila mala. Danes je velika zver :)

pa si šla...

Kako že pravi un komad? Ti materna, ...., pa si šla. Mislim, da ga godeta Mi2, lahko pa je tudi nekdo popolnoma drug. Ampak, kaj je pravzaprav bistvo? Jutri bom ostala brez sodelavke. Ni edina in kadar ima slab dan je blizu neznosnosti. Ampak, vseeno si ne predstavljam jutranjih kav zgolj ob časopisu, preklinjanja, ker bom spet pozna, ker bom pozimi primrznila na stol, malice, prebliskov. Zdej bom osamljeni dinozaver v pisarni. Pravzaprav niti ne bom več dinozaver. V paru je namreč zabavno, brez para pa ni.

Ena duša, dve telesi. Romeo in Julija, Aktualovki, Don Kihot in Sančo Pansa. Bili sva vse to, zdaj pa bova le še tu in tam na kašni kavi. Upam.


Jah, Martina, pogrešala te bom.

Juhu napredek :)

No, zdej, ko sem se malo poigrala in posodobila vse živo, bom bolj pridna pri pisanju.

No, ja, ali pa tudi ne...Vsaj ne vedno :)

Ni več poligona :(

ŠMRC ŠMRC

Pred štirimi leti in pol se mi je uresničila do zdaj najbolj dolgotrajna želja v življenju - dobila sem Mišo. Psa sem si želela od otroštva - dobesedno. Vedno sem "patila" za vsako pasjo zverinico, ki sem jo srečala, gledala pasje knjige, brala pasje revije, cvilila ob pasjih filmih. Ko sem bila v osnovni šoli na zaključnem izletu na Bledu, sem v cerkvici zvonila z željo, da bi enkrat imela psa.

Vse skupaj je bil splet okoliščin in mojega novinarskega dela. En dan je bila mala kepa v našem stanovanju, na našem kavču.

Mislim, da so nam začeli že v mali šoli govoriti, da bomo enkrat ostali brez poligona. Se pravi dobra štiri leta nazaj. Vsako leto smo to razlagali tečajnikom. Danes pa se mi je zgodilo, da sem morala zaradi katastrofalnega stanja na poligonu odpovedati tečaj.

Malček patetično - ampak poligon zgleda, kot da bi bil ranjen. Ves razrit, s kupi zemlje, z ljudmi, ki jim ni mar za kinologijo na njem. Ljudmi, ki zgolj opravljajo svoje delo na tistem prostoru.

Tam se je začela moja kinološka pot, za katero si upam trdit, da je v štirih letih napovedovala bolj, kot sem si kdaj predstavljala.

Tako se je začelo...

Kaj me je danes razkurlo?

Najprej novica o 50-letnem moškem, ki je 15-letniku dal 20 evrov, da mu je ta ubil psa. Kaj me je razkurlo? Dovolj pove naslov članka: Tožilcu mučenje psa ne gre do srca. Edina beseda, ki jo lahko uporabim je KATASTROFA! Vsi trije zgoraj omenjeni so ... Ne najdem besede za takšno grozljivost.

In drugo? Kaj me je še razkurlo? Še en članek: Dogi raztrgali psičko. Bolj kot članek, so grozljivi komentarji. Vsaj večina od njih. Z vidika profesionalne (novinarske) deformacije je članek čisto navaden. Zmoti (me) seveda tema, oziroma neznanje vseh vpletenih.

Ne vem sicer, za kakšni dogi je šlo, zna pa bit, da nista bili nemški (ki sta na fotki). Nemške doge so namreč eni do najbolj prijaznih psov na svetu. Posebej do otrok.
Pa recimo, da sta bili dogi argentinski. Te so bolj ostre. Ampak, ZA PSA JE ODGOVOREN ČLOVEK. NEVARNIH PSOV NI, SO SAMO NEVARNI VODNIKI! Poznam "nevarne pasme", kot so rotvajlerji, doge, pitbuli, ..., ki so zaradi svojih lastnikov največje carte na svetu. In poznam sitne, bevskave in agresivne pudle, višavce, čivave in vse ostale kosmate kepe. In prvih poznam VEČ kot drugih!

Tako vodnik obeh dog kot punčka in starši nimajo pojma o psih (sodeč po članku in zapisu o njihovem obnašanju). In zdaj smo pri pravi temi. Kako se je treba obnašati ob srečanju s psi, bi se morali naučiti vsi otroci. Ti otroci namreč zrastejo v odgovorne odrasle. Seveda bi se morali naučiti tudi odrasli. Samo kaj, ko so vsi takooo pametni.

Starši bi morali otroka naučit, da se psa NIKOLI ne jemlje v naročje. Da se ga ob napadu drugih psov spusti z vrvice. Samo tako se pes lahko sam brani. To vodnike učimo vsi inštruktorji v pasjih šolah.
Predvidevam, da tile iz članka pasje šole niso videli niti od daleč. Takšni pa so najhujši. Mislijo, da so z nakupom psa v paketu dobili tudi vso kinološko pamet sveta. Potem pa ne znajo reagirati v takšnih situacijah. Če bi starši to vedeli in bi psičko spustili, bi se ta lahko branila. Če ne drugega, bi zbežala in se skrila. Morda bi si s tem rešila življenje. Tako pa ni imela šans. Poleg tega pa je nastradala tudi punčka.

A je to res tako zelo nelogično? Sej ti ni treba bit nevemkakšen kinološki strokovnjak, da to ugotoviš! Ali pač.

Takšne stvari poskušamo pri nas otroke naučiti že v osnovni šoli v okviru projekta Učna ura Brez strahu pred psom. Jih vzgajati in jim povedati, kako naj se obnašajo, ko srečajo psa. Ni pomembno, ali je agresiven ali ne. Znati se moramo obnašati!

Vse, kar rabimo, je le osnovna kinološka vzgoja. Otrok in staršev.

Aja

Veliko nedelj je že minilo in seveda je bilo na izpitu super :)



Zdaj je pred mano že nov tečaj... Tokrat je izziv še večji, ker moram tečajnike pripeljat do izpita na državni ravni, priznanega s strani Kinološke zveze Slovenije. In to, kot bi rekel kolega Robi, niso heci... :)

I couln't care less

Ne spomnim se, kdaj sem nehala gledat šport. Se pa spomnim, da sem že zelo zgodaj ugotovila, da od takšnih ali drugačnih uspehov nimam nič. Jap. Marsikdo se ne bi strinjal s tem. Sem pač za bolj otipljive stvari, kot so nacionalni ponos, prepoznavnost, čustvena vzhičenost in solzne oči ob igranju slovenske himne (ki mi, mimogrede, (seveda :) sploh ni všeč).

Nikoli tudi nisem bila patriot. In sem vedno manj. Še ena od neotipljivih stvari.

In nikoli nisem marala zgodovine. Ker me nikoli ni zanimalo, kaj se je dogajalo, ko mene ni bilo zraven. In kakšna kulturna dediščina, običaji, zgodovinske znamenitosti? I couldn't care less. Kot je rekel kolega v Grčiji - this is something very old and made of stone...

Pa simbolika. Nep, tudi ta mi nič ne pomeni. Rože za 8. marec? Rož ne maram, dajte mi raje eno čokolado :) Na praznike, ki niso dela prosti dnevi, pa se tudi požvižgam. Na koncu sem, absolutno zaprisežen ateist, najbolj navdušena nad velikonočnim ponedeljkom. Nikoli ne pade na vikend (kot letos cel kup praznikov) in vedno je fraj. Saj je vseeno, kakšen praznik je, samo, da ni treba v službo :)