Ni več poligona :(

ŠMRC ŠMRC

Pred štirimi leti in pol se mi je uresničila do zdaj najbolj dolgotrajna želja v življenju - dobila sem Mišo. Psa sem si želela od otroštva - dobesedno. Vedno sem "patila" za vsako pasjo zverinico, ki sem jo srečala, gledala pasje knjige, brala pasje revije, cvilila ob pasjih filmih. Ko sem bila v osnovni šoli na zaključnem izletu na Bledu, sem v cerkvici zvonila z željo, da bi enkrat imela psa.

Vse skupaj je bil splet okoliščin in mojega novinarskega dela. En dan je bila mala kepa v našem stanovanju, na našem kavču.

Mislim, da so nam začeli že v mali šoli govoriti, da bomo enkrat ostali brez poligona. Se pravi dobra štiri leta nazaj. Vsako leto smo to razlagali tečajnikom. Danes pa se mi je zgodilo, da sem morala zaradi katastrofalnega stanja na poligonu odpovedati tečaj.

Malček patetično - ampak poligon zgleda, kot da bi bil ranjen. Ves razrit, s kupi zemlje, z ljudmi, ki jim ni mar za kinologijo na njem. Ljudmi, ki zgolj opravljajo svoje delo na tistem prostoru.

Tam se je začela moja kinološka pot, za katero si upam trdit, da je v štirih letih napovedovala bolj, kot sem si kdaj predstavljala.

Tako se je začelo...

Svetovni prvak

Ta pogled pove vse... Roman in Kana po iskanju...

No, pa se lahko pohvalim, da poznam svetovnega prvaka! Kolega Roman Starman je od včeraj uradno najboljši vodnik reševalnega psa za iskanje pogrešanih v naravi na svetu. In seveda skupaj z njim tudi njegova labradorka Kana.


Poznam pa tudi tretji na svetu v isti disciplini - Urško Novel in njeno labradorko Coco Cubo.

Zraven paše seveda tudi Jerneja Ternovec z njenim labradorcem Carjem. Skupno so bili vsi trije drugi najboljši na svetu.

In poznam tudi nekaj ostalih slovenskih reševalcev, ki so bili zelo, zelo blizu svetovnega vrha. Skratka, da se malo pohvalim, poznam cel kup najboljših vonikov reševalnih psov na svetu :)

Ta vikend smo preživeli na 14. Svetovnem prvenstvu reševalnih psov v Samoborju (ko smo prišli čez slovensko-hrvaško mejo, kar nisem mogla verjeti, da je to samo en pljunek čez). Navijali smo za naše reševalce in bili uspešni. No, uspešni so bili oni, mi mo bili samo ganjeni. Kot pravi moj David, ni lepšega kot na hrvaškm poslušati slovensko himno :) Marsikomu se je ob pogledu na oder, kjer sta stala Roman in Urška (vmes je bila še Ana s Hrvaške), in ob poslušanju slovenske himne (ki je mimogrede v živo veliko bolj ušesom prijazna kot po televiziji) (skoraj) utrnila kakšna solzica. Meni pač ne. Sem se pa naježila ob razglasitvi zmagovalne trojke.

Tekmovanje je sicer potekalo v treh reševalskih disciplinah (delu na sledi, iskanju pogrešanih v naravi in zasutih v ruševinah). Vsi so morali pokazati tudi poslušnost in premagovanje ovir.

Ker je SP trajalo od ponedeljka in tekmovanja od srede, nam je uspelo videti le Romanovo iskanje. Teren je bil navpičen, na 300 metrih trije skriti. Kapo dol Kani, ki je vse to preiskala, našla vse tri "izgubljence" in preživela. Kapo dol tudi Romanu, ki je Kano vseh 20 minut spremljal (samo predstavljam si lahko ta adrenalin) in kapo dol sodnikom, ki so 45-krat prehodili navpišnih 300 metrov gor in 300 dol.

Kapo dol tudi nam, ki smo v ozadju čakali na Kanino lajanje - enkrat... dvakrat... zadnjh pet minut ... zadnje štiri minute in pol.... zadnje tri minute... zadnji dve minuti... tretji Kanin lajež... Noro!

Potem smo nestrpno čakali na Anino delo na poligonu. Če bi bili v drugačni situaciji, bi navijali zanjo. Tako pa.... Edina, ki je takrat še lahko ogrozila Romana in je na poligonu delala z Grozanom, ni navdušila. No, ja, saj pravim. V drugačnih okoliščinah bi bilo drugače :) Čestitke seveda vseeno za drugo mesto.

Čestitke tudi Juretu Pribičeviču in njegovemu Lanu (opravičilo ima na mailu :-/) za osmo mesto pri iskanju zasutih v ruševini.

No, misli so še malo zmedene. Malo mi je bilo žal, ker sem zamudila zadnji žur, ostalo pa je bilo bolj ali manj nepozabno. Ko so ostali končali, sem jaz šele začela zares delati, ampak to spada zraven.

Aja, seveda so naši rešealci poskrbeli tudi za malo zabave - stava je stava in Gerbec in Mare sta dobila novi frizuri. Prvi zeleno, drugi "samo" modne dodatke v obliki zelenih kosti.

Vesela sem, da mi je uspelo biti del tega v živo in da nisem samo sedela doma in čakala na Maretove informacije :)

Kaj bolj pametnega napišem, ko se misli sestavijo skupaj. Zdaj moram svojo zverino (in zarai pomanjkanja mojega časa nesojeno reševalko) peljat na sprehod :)