Ni več poligona :(

ŠMRC ŠMRC

Pred štirimi leti in pol se mi je uresničila do zdaj najbolj dolgotrajna želja v življenju - dobila sem Mišo. Psa sem si želela od otroštva - dobesedno. Vedno sem "patila" za vsako pasjo zverinico, ki sem jo srečala, gledala pasje knjige, brala pasje revije, cvilila ob pasjih filmih. Ko sem bila v osnovni šoli na zaključnem izletu na Bledu, sem v cerkvici zvonila z željo, da bi enkrat imela psa.

Vse skupaj je bil splet okoliščin in mojega novinarskega dela. En dan je bila mala kepa v našem stanovanju, na našem kavču.

Mislim, da so nam začeli že v mali šoli govoriti, da bomo enkrat ostali brez poligona. Se pravi dobra štiri leta nazaj. Vsako leto smo to razlagali tečajnikom. Danes pa se mi je zgodilo, da sem morala zaradi katastrofalnega stanja na poligonu odpovedati tečaj.

Malček patetično - ampak poligon zgleda, kot da bi bil ranjen. Ves razrit, s kupi zemlje, z ljudmi, ki jim ni mar za kinologijo na njem. Ljudmi, ki zgolj opravljajo svoje delo na tistem prostoru.

Tam se je začela moja kinološka pot, za katero si upam trdit, da je v štirih letih napovedovala bolj, kot sem si kdaj predstavljala.

Tako se je začelo...