Zvlekli so me na Slavnik

Že šest let živimo v Kopru in že šest let se pogovarjamo, da bi mogli it enkrat na Slavnik. Danes je Davidu, Živi in Grozdanu uspelo, da so me zvlekli gor. In že zdej vem, da jim še dolgo ne bo več.

Moje počutje je bilo večino časa takšno...

Jah, kaj čmo. Sej skos govorim, da nisem za hojo v hrib (enako velja tudi za tek). Pa me nočejo poslušat. Ja, na rolerje, to je zakon. Ne pa v hrib.

Grozdan me je zvleku na vrh in mi plačal borovničke in še štrudl.


Ampak, ok. Sem se pustila prepričat in smo šli. Pa ne bom šla še dolgo več :) Če mene vprašaš, mu ne pravijo zastojn koprski Triglav :) Zame je čisto enako visok.

Vsega skupaj je Slavnik le nekaj nad tisočimi metri, ampak zame ravno toliko previsoko. In če ne bi bilo Grozdana, ne bi nikoli prilezla gor. Živa, David in vse tri zverine so veselo odskakljali proti vrhu, Grozdan pa je trpežno hodil z mano, me čakal in me skos bodril, naj se že spravim na vrh. Celo pot me je zabaval in mi lagal, da smo že blizu vrha. Kljub temu, da mi je skos obljubljal borovničke, tudi to ni zaleglo. Ampak, na koncu me je le prepričal in prilezla sem na vrh.


Lep pozdrav s Slavnika :)


Grozdan pa je tudi izpolnil obljubo in mi plačal borovničke. Pa še jabolčni štrudl zraven. Pa še vseeno ni zadosti, da bi me kmalu spravili spet na vrh.

Zmaga :)

Živa s tremi zvermi.