Zakon močnejšega

A lahko prosim nekdo pove kamionistom, da na cesti ne velja zakon močnejšega, ampak veljajo cestno-prometni predpisi (kot se temu uradno reče)?!

Koper je v zadnjega pol leta postal mesto krožišč. Nič nimam proti temu (razen, da se vozniki v avtošolah kmalu ne bodo več imeli kje učiti, kaj so semaforji in kakšna so pravila vožnje skoznje :). Do krožišč sem pravzaprav čisto brezbrižna. Pač so in treba se je vozit skoznje.

Ampak! Kamionom, ki se zdaj iz Luke vozijo prek krožišča pri Ogrlici, sploh ni jasno, da nimajo vedno prednosti. Tudi, če so takoooo veliiiiikiii. Sploh pa ne, če si z avtom že v krožišču, oni pa šele prihajajo v krog. In že parkart se je moj mali tvingec komaj izognil cepcu v tovornjaku.

Ah, ... štala!

Nič ne pomaga

Včeraj sva na sprehodu z Mišo s sabo "peljali" še enega luštnega kosmatinca, ki se nama je pridružil nekje na poti med začetkom in koncem sprehoda. Bil je sam, brez lastnika. Imel je sicer ovratnico, ampak, bil je tako preplašen, da nisem ziher, da njegov lastnik sploh še razmišlja o njem. Reagiral je na vsak najmanjši šum za njim, sodeč po govorici njegovega telesa, pa je bil popolnoma izgubljen in nesiguren.

Morda se mi je samo zdelo, ampak najprej sem pomislila na to, da so ga odvrgli ob cesti (čeprav me je moj nepopravljivi optimizem skušal prepričati, da ni tako in da se je samo odpravil na svoj običajni večerni obhod). Poletje je namreč čas, ko lastniki svoje pse odvržejo ali zapustijo še bolj pogosto kot sicer. In sploh jih ne štekam. Kako lahko? Ne predstavljam si, da bi svojo zverinico kar nekje pustila! Ja, res mi ni jasno. Pa čeprav smo pred štirimi leti prav zaradi enega takega človeškega zlobneža dobili Mišo. Če ne bi nekdo odvrgel nje in njenih bratcov in sestric, je danes ne bi bilo pri nas. No, ampak še vedno ne štekam teh judi.

Ni mi še čisto jasno, kaj naj mislim o akciji VURSa, ki naj bi do konca tedna po vsej državi nalepil več kot sto jumbotov (mimogrede, danes je četrtek, v Kopru pa še nisem opazila nobenega plakata). Me zanima, ali jih bodo ljudje sploh opazili. Pravi ljudje, seveda.
V to, da jih bomo opazili vsi pasjeljubci in ljubitelji živali, sploh ne dvomim. Pa jih bodo tudi tisti, ki naj bi jih? Tisti, ki svoje pse vržejo iz avta ob cesti, v gozdu, mladičke zbašejo v plastično vrečko in vržejo v smeti ali pa utopijo? Ali pa bo kakšen od njih (že tako so po mojem malo moteni) v posmeh VURSu, akciji in vsem ostalim, svojega nezaželenega prijatelja, ki se ga je kar na enkrat naveličal, zavrgel kar pod plakatom?

Še ena zgodba, ki se uradno skriva za dobroto in kao nima nič opraviti s slabim ravnanjem s psi, pa so Primorci. En sam daljši sprehod po njivah, odkrije, kako so prijazni do psov. Sredi njive (ali ob njej, kar zdaj ni važno), je baraka, zraven pa pes. Po možnosti privezan na verigo. Lahko, da ima vodo in hrano in lahko tudi, da je lastnik ob njemu, ampak ne me nategovat, da je psu tam lepo. Nihče me ne bo prepričal, da je to vse, kar si pes želi. Zaradi mene je njegov lastnik vsak dan ob petih zjutraj tam in gre proč ob polnoči, ampak PES NI ZA NA VERIGO IN ZA NA NJIVO! Pa če je lastnik še tako prijazen in oh in sploh človek. Ja, nekjakrat so me že poskušali prepričat v to. Nič ne pomaga. Sem neomajna. Ampak, dokler bodo ljudje razmišljali, da je to prav in ni nič slabega, tudi javna akcija Vursa in poskus ozaveščanja lstnikov ne bosta pomagali.

Sploh ne, če bodo na svetu živeli ljudje, kot je ena mladenka, ki smo jo pred nekaj meseci srečali pri kolegih. Straaaašno si želi psa. (To je lepo.) Ampak straaaaaašno pa je tudi prepričana, da pes sodi na njivo. HALOOOOOOO???!!! Ženska, kaj tebi ni jasno???? Jap, dokler bodo tako razmišljali tudi mladi, ne bomo nikamor prišli.

In tudi dejstvo, da prav taki neskončno osrečijo nekatere druge (kot smo mi, ki smo našo kosmatinko dobili zaradi njih), me ne potolaži. Tudi, če so nam na seminarju za inštruktorje tako zelo poudarjali, kako smo nekdaj lastniki psov (in vseh drugih živali) v Zakonu o zaščiti živali zdaj postali njihovi skrbniki. Nekateri ljudje žal ostajajo popolnoma omejeni.

Lajajoči Marley

Poleg nevrotičnih posv na svetu seveda obstajajo tudi nemogoči. Vsaj novinar John Grogan pravi tako. Bojda je bil njegov labradorec Marley cela nadloga. Je velik, neroden, butast, uničuje vse, kar vidi, požre tudi, se bolestno boji neviht. Ali kot pravi avtor (sicer novinar - kolumnist): "Mala kepica kaj hitro zraste v ogromnega, skoraj petdesetkilskega psa. Divjo, neukročeno žival, ki skače skozi (zaprta) balkonska vrata, podira nič hudega sluteče obiskovalce, v soseski krade žensko spodnje perilo in poje vse, kar ni vsaj dvakrat pribito. Marley je prvi pes v zgodovini, ki je bil izključen iz pasje šole."

Po drugi strani pa je seveda popoln sopotnik in prijatelj v Groganovem klanu, ki ga poleg avtorja sestavljajo še njegova žena in trije otroci.

Prijazna kjnjiga, v kateri Grogan opisuje, kako živeti z nemogočim psom in ga imeti rad. In res ga ima, kljub vsem njegovim napakam. Priznam, proti koncu mi gre branje težje. Marley ostari, pri 13 letih postaja vsak njegov dan cel napor. Zato se še nisem prebila do konca.

Glede na to, da sva z avtorjem iz istega foha, pa morda lahko nekoč napišem knjigo o svoji zverinici :). Žal moja ne bo tako zanimiva, ker je naša Miša čisto preveč miren in za bralce verjetno nezanimiv pes...

Nevrotičen pes

Moja zbirka pasje literature se skoraj vsaj mesec poveča za kakšno novo knjigo. In revije Moj pes, na katereo smo naročeni (hvala Mišek) med literaturo pri tem niti ne štejem. V štirih letih, odkar imamo našo malo zverinico, se je nabralo že toliko knjig, da mi David že dolgo obljublja posebno polico samo za "mojo dušo". Dokler bom polico dobila, bo verjetno treba nabavit že dve.

Ampak med vsemi bolj ali manj strokovnimi, med njimi so tudi otroške slikanice (kaj čmo, enostavno se jim ne morem upret), je favoritka knjiga Stephena Barkerja Kako živeti z nevrotičnim psom.

Absolutna zmagovalka! Redko se pri branju knjige smejem na glas (še v filme se ne vživim toliko), ampak tu sem se. Oziroma se vedno znova. Pa čeprav moj pes ni nevrotičen, je skoraj cela knjiga podčrtana. Enostavno se nisem mogla upret, da si ne bi označila tistih stavkov, ki so še bol smešni od smešnih. Čeprav me redko katera stvar (knjiga, film) tako fascinira, da bi jo prebrala/gledala več kot enkrat, sem to knjigo že nekajkrat. Včasih jo samo odprem in preberem stavek ali dva. Kar tako, za dobro voljo.

Super zadeva, ki pa jo močno odsvetujem tistim, ki o šolanju psa vedo bolj malo in se ravno trudijo svojega psa kaj naučiti. V knjigi namreč piše vse, kar pri vzgoji in šolanju ne smeš upoštevat :) Se pravi, je branje za vse izkušene pasjeljubce in vse, ki nasvetov absolutno ne bodo upoštevali v praksi :) In seveda za vse, ki se hočejo zabavat.

Aja, za kaj pri knjigi gre? Za odličen pogled na svet skozi pasje oči. Zelo zabavno in več kot priporočljivo!