Pogrešam...

... sneg...

Še ena dojenčkasta

Kako veš, da se bliža čas, ko boš imel dojenčka?

Ko kar na enkrat na mail dobivaš več slikic z ljubkimi dojenčki kot s kužki... :)

Naš kuža...

je pa bolan in že tri tedne ne vemo, kaj mu je :(

ŠMRC ŠMRC

Zdej gre pa (menda) zares...

Doma imamo otroški voziček. Čisto nov, lep in še dišeč. Živo zelen. Ker ne vemo, ali bomo imeli fantka ali punčko, in nimamo namena vprašat. Ziher je ziher.

In doma imamo tudi prvo knjigo, ki piše o tem, kako je treba skrbet za dojenčka in majhnega
otroka, oziroma kako je treba dojenčka že takoj vzgajat.

Zgleda, da gre zdaj zares...

Pet let

Danes mineva natančno pet let, odkar smo iz obalnega zavetišča domov prinesli našo malo zverinico.

No, takrat je bila mala. Danes je velika zver :)

pa si šla...

Kako že pravi un komad? Ti materna, ...., pa si šla. Mislim, da ga godeta Mi2, lahko pa je tudi nekdo popolnoma drug. Ampak, kaj je pravzaprav bistvo? Jutri bom ostala brez sodelavke. Ni edina in kadar ima slab dan je blizu neznosnosti. Ampak, vseeno si ne predstavljam jutranjih kav zgolj ob časopisu, preklinjanja, ker bom spet pozna, ker bom pozimi primrznila na stol, malice, prebliskov. Zdej bom osamljeni dinozaver v pisarni. Pravzaprav niti ne bom več dinozaver. V paru je namreč zabavno, brez para pa ni.

Ena duša, dve telesi. Romeo in Julija, Aktualovki, Don Kihot in Sančo Pansa. Bili sva vse to, zdaj pa bova le še tu in tam na kašni kavi. Upam.


Jah, Martina, pogrešala te bom.

Juhu napredek :)

No, zdej, ko sem se malo poigrala in posodobila vse živo, bom bolj pridna pri pisanju.

No, ja, ali pa tudi ne...Vsaj ne vedno :)

Ni več poligona :(

ŠMRC ŠMRC

Pred štirimi leti in pol se mi je uresničila do zdaj najbolj dolgotrajna želja v življenju - dobila sem Mišo. Psa sem si želela od otroštva - dobesedno. Vedno sem "patila" za vsako pasjo zverinico, ki sem jo srečala, gledala pasje knjige, brala pasje revije, cvilila ob pasjih filmih. Ko sem bila v osnovni šoli na zaključnem izletu na Bledu, sem v cerkvici zvonila z željo, da bi enkrat imela psa.

Vse skupaj je bil splet okoliščin in mojega novinarskega dela. En dan je bila mala kepa v našem stanovanju, na našem kavču.

Mislim, da so nam začeli že v mali šoli govoriti, da bomo enkrat ostali brez poligona. Se pravi dobra štiri leta nazaj. Vsako leto smo to razlagali tečajnikom. Danes pa se mi je zgodilo, da sem morala zaradi katastrofalnega stanja na poligonu odpovedati tečaj.

Malček patetično - ampak poligon zgleda, kot da bi bil ranjen. Ves razrit, s kupi zemlje, z ljudmi, ki jim ni mar za kinologijo na njem. Ljudmi, ki zgolj opravljajo svoje delo na tistem prostoru.

Tam se je začela moja kinološka pot, za katero si upam trdit, da je v štirih letih napovedovala bolj, kot sem si kdaj predstavljala.

Tako se je začelo...

Kaj me je danes razkurlo?

Najprej novica o 50-letnem moškem, ki je 15-letniku dal 20 evrov, da mu je ta ubil psa. Kaj me je razkurlo? Dovolj pove naslov članka: Tožilcu mučenje psa ne gre do srca. Edina beseda, ki jo lahko uporabim je KATASTROFA! Vsi trije zgoraj omenjeni so ... Ne najdem besede za takšno grozljivost.

In drugo? Kaj me je še razkurlo? Še en članek: Dogi raztrgali psičko. Bolj kot članek, so grozljivi komentarji. Vsaj večina od njih. Z vidika profesionalne (novinarske) deformacije je članek čisto navaden. Zmoti (me) seveda tema, oziroma neznanje vseh vpletenih.

Ne vem sicer, za kakšni dogi je šlo, zna pa bit, da nista bili nemški (ki sta na fotki). Nemške doge so namreč eni do najbolj prijaznih psov na svetu. Posebej do otrok.
Pa recimo, da sta bili dogi argentinski. Te so bolj ostre. Ampak, ZA PSA JE ODGOVOREN ČLOVEK. NEVARNIH PSOV NI, SO SAMO NEVARNI VODNIKI! Poznam "nevarne pasme", kot so rotvajlerji, doge, pitbuli, ..., ki so zaradi svojih lastnikov največje carte na svetu. In poznam sitne, bevskave in agresivne pudle, višavce, čivave in vse ostale kosmate kepe. In prvih poznam VEČ kot drugih!

Tako vodnik obeh dog kot punčka in starši nimajo pojma o psih (sodeč po članku in zapisu o njihovem obnašanju). In zdaj smo pri pravi temi. Kako se je treba obnašati ob srečanju s psi, bi se morali naučiti vsi otroci. Ti otroci namreč zrastejo v odgovorne odrasle. Seveda bi se morali naučiti tudi odrasli. Samo kaj, ko so vsi takooo pametni.

Starši bi morali otroka naučit, da se psa NIKOLI ne jemlje v naročje. Da se ga ob napadu drugih psov spusti z vrvice. Samo tako se pes lahko sam brani. To vodnike učimo vsi inštruktorji v pasjih šolah.
Predvidevam, da tile iz članka pasje šole niso videli niti od daleč. Takšni pa so najhujši. Mislijo, da so z nakupom psa v paketu dobili tudi vso kinološko pamet sveta. Potem pa ne znajo reagirati v takšnih situacijah. Če bi starši to vedeli in bi psičko spustili, bi se ta lahko branila. Če ne drugega, bi zbežala in se skrila. Morda bi si s tem rešila življenje. Tako pa ni imela šans. Poleg tega pa je nastradala tudi punčka.

A je to res tako zelo nelogično? Sej ti ni treba bit nevemkakšen kinološki strokovnjak, da to ugotoviš! Ali pač.

Takšne stvari poskušamo pri nas otroke naučiti že v osnovni šoli v okviru projekta Učna ura Brez strahu pred psom. Jih vzgajati in jim povedati, kako naj se obnašajo, ko srečajo psa. Ni pomembno, ali je agresiven ali ne. Znati se moramo obnašati!

Vse, kar rabimo, je le osnovna kinološka vzgoja. Otrok in staršev.

Aja

Veliko nedelj je že minilo in seveda je bilo na izpitu super :)



Zdaj je pred mano že nov tečaj... Tokrat je izziv še večji, ker moram tečajnike pripeljat do izpita na državni ravni, priznanega s strani Kinološke zveze Slovenije. In to, kot bi rekel kolega Robi, niso heci... :)

I couln't care less

Ne spomnim se, kdaj sem nehala gledat šport. Se pa spomnim, da sem že zelo zgodaj ugotovila, da od takšnih ali drugačnih uspehov nimam nič. Jap. Marsikdo se ne bi strinjal s tem. Sem pač za bolj otipljive stvari, kot so nacionalni ponos, prepoznavnost, čustvena vzhičenost in solzne oči ob igranju slovenske himne (ki mi, mimogrede, (seveda :) sploh ni všeč).

Nikoli tudi nisem bila patriot. In sem vedno manj. Še ena od neotipljivih stvari.

In nikoli nisem marala zgodovine. Ker me nikoli ni zanimalo, kaj se je dogajalo, ko mene ni bilo zraven. In kakšna kulturna dediščina, običaji, zgodovinske znamenitosti? I couldn't care less. Kot je rekel kolega v Grčiji - this is something very old and made of stone...

Pa simbolika. Nep, tudi ta mi nič ne pomeni. Rože za 8. marec? Rož ne maram, dajte mi raje eno čokolado :) Na praznike, ki niso dela prosti dnevi, pa se tudi požvižgam. Na koncu sem, absolutno zaprisežen ateist, najbolj navdušena nad velikonočnim ponedeljkom. Nikoli ne pade na vikend (kot letos cel kup praznikov) in vedno je fraj. Saj je vseeno, kakšen praznik je, samo, da ni treba v službo :)

Pa je končano...

Pa se je končala še ena šola. V njej so bili sami posebni psi. Ponavadi prevladujejo povprečni - povprečno pridni ali povprečno nepridni.

Tokrat je en umirjen, ena divja, en agresiven, en prestrašen, en trmast in ena samosvoja.

Kako se bo končalo čisto na koncu, povem v nedeljo po izpitu...

Uuuuu, kafeeeee!!!

Učeri sem spila eno veliiiiko belo kavo v Ljubljani...

Kera nostalgija.

Njam!

Jooooj, kako mi je hudo

ker je moja zverinica zaradi moje sitnobe, utrujenosti, naveličanosti in nezainteresiranosti tako razpuščena :( Včasih pa je bila pravi poslušni sonček.

Za druge se potrudim, zanjo pa ne :(

Žalostno :(

Ko v nedeljo čakam petek

Če je kdo kje pred kakšnim mesecem (kakšen dan ali teden gor ali dol) pisal moj horoskop, je sigurno zapisal kaj v stilu "v prihajajočem obdobju si vzemite dopust in ne hodite nikamor". Lahko bi bilo tudi "ne premaknite se iz stanovanja, ker ne boste za nobeno rabo". Ali pa tudi "letošnjo pozno jesen in vso zimo kar prespite". Jap, verjetno bi pisalo kaj podobnega.

Zadnje čase mi namreč nič ne gre. V službi gre vse navzdol. Karkoli naredim, vse je narobe. Povsod, v vsaki stvari, nekaj ni prav. In najbolj na živce mi gre to, da povsod dam vse od sebe, se trudim, da bi naredila dobro. In tudi, če stvar dejansko naredim dobro, na koncu nekdo ugotovi, da sploh nisem delala prave stvari. In je spet narobe. Dogajajo se mi začetniške napake, lapsusi, površnost. Ne vem, ali je to zaradi večjega nadzora nad mano, ki me zaradi moje že skoraj pregovorne samostojnosti spravlja v stres, ali pa stres deluje name tako, da se mi vse podira. Skratka, nič ni tako kot bi moralo bit.

Tudi popoldne mi ne gre tako kot bi moralo. V zgoraj omenjenem horoskopu bi verjetno pisalo tudi "izogibajte se poligonu, ker vas imajo že vsi poln k***". Jap, bolj ko se tečaj bliža koncu, slabše je. Razumljivo. Tečajniki so naveličani šole, svojih psov in mene. Tečaj se vleče predolgo, zunaj posataja prekleto mrzlo in komu se da sredi noči iz toplega doma še za eno uro na poligon? Tudi jaz se včasih vprašam...

Edina dobra stvar tega horoskopa sta moja dva sončka. Pa še zanju nimam ne časa ne energije. Če imaš vsak dan po osem- in več urnem delavniku še kakšno obveznost (ja, vsak dan sem doma natančno nekaj minut, da pojem in potem že šibam naprej do poznega - dvakrat se vrnem ob osmih in pol in dvakrat po deseti zvečer - da ubijalskih sred, ko letim iz službe v Strunjan in potem spet naprej - vmes pa v avtu snedem en sendvič - niti ne omenjam), enostavno že v nedeljo komaj čakaš petek...

.

Pogrešam te

Štiri leta in nekaj dni je minilo, odkar te ni več. Še vedno se vsak dan spomnim nate. Vsaj enkrat. In čeprav tvoja slika še vedno leži v omari, kjer nima častnega mesta, in je zavita v navaden polivinil (da o kakšnem okviru niti ne govorim), se vsak dan spomnim, kakšen si bil.

Spomnim se svojega zadnjega stavka "Oči, rada te imam." in spomnim se tega, da si ob njem za trenutek nehal dihati. Vem, da si čutil, da sem tam, čeprav v kotu sobe, ker si bližje nisem upala. In spomnim se strahu, ko sva z mamico mislili, da si odšel pred najinimi očmi. Sekunde, ko nisi dihal, so bile neskončno dolge. Tudi midve sva nehali dihati. Potem je bil naslednji vdih tvoj. Spomnim se, kot da je bilo pred nekaj dnevi.

Vem, da je bil petek in sem v soboto delala. Morala sem it nazaj v službo. Takoj po njej sem spet prišla domov. In potem smo samo še čakali. Čakali, da se posloviš in se nehaš mučiti. Čeprav si bil neverjeten fajter do konca. Minili sta še dve noči in skoraj cel dan. Potem si se poslovil. Ja, od mene posebej. Čutila sem.

Potem sem poklicala Davida, ki ni moge biti ob meni. Oba sva jokala. Sporočila sem še njegovi mami in zdravnici. Poslala sms-je. Tudi Franku, ki si ga spoznal slabo leto prej.

Pravijo, da čustva po prvem šoku pridejo z zamudo. Mislila sem, da me bo z zamudo sesulo. Čez nekaj dni, mesecev, let. Ni me totalno sesulo. Le vsak naslednji dan malo. In tudi nobena smrt se mi ne zdi hujša od tvoje.

Minila so štiri leta in 18 dni. In še vedno se vsak dan vsaj enkrat spomnim nate...

"Oči, pogrešam te."

Osvojili smo še Kokoš!

Jah, zadnje čase se kar po hribih klatimo (sej pravim, da Živa in Grozdan slabo vplivata na nas :). No, o tem, ali se vzponom, katerih se lotevamo, lahko sploh reče hribi, bi lahko razpravljali. Ampak, zame je hrib vse, kar je višje od Kopra :) Tokrat smo pregrizli celih 647 metrov (niti do meje, kjer je vse dovoljeno, nam ni uspelo priti :)

Danes smo se podali na Kokoš. Po tem, ko so me zvlekli na Slavnik (nikoli jim ne oprostim :), je bilo tole balzam za mojo dušo brez kondicije. Tudi bolečih mišic smo se izognili, je blo pa vseeno fino. Tokrat žal brez Grozdana, ki je z reševalci nekje po svetu (pa tako mi je grozil s tem vzponom), vsekakor pa z Živo in Zarom.

Med tem, ko smo se mi načvekali, sta še najbolj uživali naši zverini.

Tale Zarova faca pove vse :)

Odlična je bila tudi jota. Pa še doma ni blo treba kuhat. Še šli na kosilo in borovničke.

Kako mi je hudo

če so ljudje, ki so mi blizu, žalostni...

Vsakič nov izziv

Eden od večjih izzivov v tečajih male pasje šole zame kot inštruktorico je vsaka nova skupina. Vsakič znova s pričakovanjem pridem prvo uro na poligon. Vsakič znova me namreč zanima, kakšne ljudi bom spoznala in kakšne pse imajo.

Vsak pasji vodnik je namreč nekaj posebnega. Nekateri so radovedni in se pridejo v šolo dejansko nekaj naučit. Znanje kar srkajo vase, veliko sprašujejo in, kar je zame najpomembnejše, na vso moč se trudijo, da bi jim uspelo. In ponavadi jim. Po dveh, treh mesecih so njihove male mrcine lepo vzgojene in poslušne (če se vse skupaj ne konča ravno v pasji puberteti).

Drugi vodniki so nezainteresirani, na poligon pridejo samo klepetat in delit svoje misli. Vejo vse o vzgoji psov (nikoli ne bom ugotovila, zakaj pravzaprav sploh pridejo) in tudi, če jim stokrat poveš eno stvar, jo še vedno naredijo po svoje. Priznam, takšni mi niso najbolj pri srcu. Zelo težko delam z njimi in na koncu obupam (kar se pri meni ne zgodi ravno pogosto. Se je pa (na žalost) že).

Potem so še vodniki, ki sicer poslušajo in naredijo vse, kar jim rečeš, nimajo pa nobene prave volje za svojega psa (pri teh ne vem točno, zakaj ga pravzaprav res sploh imajo).

Poleg vodnikov so seveda zanimivi tudi njihovi psi. Vsak je drugačen, vsak drugače reagira, vsak se drugače uči. In čeprav nisem velik zagovornik pasemskih psov (sej ne, da imam kaj proti, samo sama ga morda nikoli ne bom imela), včasih kar ne morem verjet, kako dejansko odražajo značilnosti svoje pasme. Višavci (Cezarji) so neustrašni in polni sami sebe (obnašajo se kot največji psi na svetu), bernci najraje ležijo in opazujejo, doge so noro prijazne.

Ponavadi že v prvih nekaj urah ugotovim, kakšni meseci me čakajo z mojo novo skupino. Najboljše seveda je, če takoj čutim dobro energijo med tečajniki in mano. Najraje imam radovedne skupine, ki veliko sprašujejo, ker se takšne tudi veliko naučijo. In prav to je zame največji izziv. Tečajnikom posredovati vse svoje znanje.

In ja, čutim, da bo moja nova skupina prav taka. Mislim, da nas čakajo trije meseci zanimivega in zabavnega dela.

Kako mi grejo na

živce SESTANKI!!