Kako mi grejo na

živce SESTANKI!!

Pozitiven dan z Lindo Tellington-Jones

Ena od svetlejših točk mojega letošnjega dopusta je bil seminar Linde Tellington-Jones na Ranču Kaja in Grom pri Vojniku. Seminar je bil seveda "pasji", predavala pa nam je 71-letna gospa, tako polna pozitivne energije, da te ob njej kar razganja.

Linda Tellington-Jones je psihologinja za živali, ki je v več desetletijih oblikovala metodo TTouch. Gre za obliko masaže, ki ima znanstveno dokazane učinke in pomaga živalim in ljudem. Svojo metodo je Linda začela razvijati pred več kot 50 leti na konjih, potem pa ugotovila, da pomaga tudi drugim živalim (in seveda ljudem).

Na enodnevnem seminarju nam je pokazala, kako se masaža pravilno izvaja in, kar me je najbolj fasciniralo, povedala in pokazala nam je majhne in preproste skrivnosti, s katerimi lahko pomagaš psom z različnimi težavami.

Naša Miša je precej plašna (kar se meni pogosto zdi povsem nerazumljivo - zakaj se na primer enkrat boji zavese, drugič pa mirno stoji ob njej? Da o strahu pred lastno senco niti ne govorim...). Premlevali smo več teorij o tem, zakaj je pri dveh letih postala takšna (kljub temu, da je v življenju doživela bolj malo slabih izkušenj), ampak - kot mi je na seminarju rekel kolega Matjaž - boljše je razmišljat, kako to popraviti, kot pa, zakaj je do tega prišlo.

No, pa nazaj k Lindi in Miši. Življenjska zgodba naše zverinice je po Lindinih besedah tipična - prvi dve leti smo se veliko ukvarjali z njo, potem pa nam je malo zmanjkalo časa in ukvarjanje se je več kot prepolovilo. Danes je bolj "kavčni pes", ki ga vsake toliko razveselimo s kakšno noro idejo (kot je bil včerajšnji pohod na Slavnik).

V glavnem, Linda nam je pokazala prijeme, ki bodo zmanjšali Mišin stres in jo prepričali, da je velik in neustrašen pes. Hudo preprosta zadeva. Verjetno bi se je lahko spomnila že sama, če bi le razmišljala po "pasje". Ampak, preproste stvari ti mora včasih samo kdo pokazati in potem ti je vse jasno, a ne?

No, seminar je bil res super. Da o Lindi niti ne govorim. Ja, že tako so mi Američani (z razliko od veliko ljudi okrog mene) kul. Seveda ne vsi. Ampak, tisti, ki so face, so pa res totalne face.

V prihodnje me torej čaka veliko dela. Natančnejše grizenje skozi vse, kar sem se naučila, prebiranje člankov in brskanje po spletu. In seveda praktično delo na našem psu (še dobro, da ji s TTouchem ne morem škodit :).

Aja, in svedea se je moja pasja knjižnica povečala še za eno knjigo - Metoda TTeam za pse.

Klinc pa tak dopust

Moj 14-dnevni dopust se počasi izteka :( Letos je bil, vsaj kar se tiče počivanja, bolj bogi. Pravzaprav smo delali vse, samo počivali nismo :( Sej že 14 dni govorim, klinc pa tak dopust :(

Prvih nekaj dni je minilo bolj ali manj v znamenju službe (jah, nikakor se nisem mogla izklopit, dokler mi ni crknil služben telefon). Potem je bil na vrsti obisk Notranjske, pa beljenje. Potem še beljenje doma in v drugem tednu nekaj dni v Celju.

V Celju je bilo sicer res dopustniško - z enim odličnim seminarjem in z možgani na off - ampak, počivali smo pa bolj malo. Malo je bilo treba it v Laško, malo v Mozirje, malo po Celju. In seveda nič od počitka :(

Ja, zame je dopust tisti dan, ko ležiš na kavču, plaži, lahko tudi na tleh, in bereš knjige. Da je bilo letos vse skupaj ena revščina od počivanja, dokazuje dejstvo, da sem prebrala samo dve knjigi in pol. Skratka, vse skupaj nič :(

No, ja, bomo pa (po)čakali na naslednje leto. Morda bomo imeli več sreče.

Zvlekli so me na Slavnik

Že šest let živimo v Kopru in že šest let se pogovarjamo, da bi mogli it enkrat na Slavnik. Danes je Davidu, Živi in Grozdanu uspelo, da so me zvlekli gor. In že zdej vem, da jim še dolgo ne bo več.

Moje počutje je bilo večino časa takšno...

Jah, kaj čmo. Sej skos govorim, da nisem za hojo v hrib (enako velja tudi za tek). Pa me nočejo poslušat. Ja, na rolerje, to je zakon. Ne pa v hrib.

Grozdan me je zvleku na vrh in mi plačal borovničke in še štrudl.


Ampak, ok. Sem se pustila prepričat in smo šli. Pa ne bom šla še dolgo več :) Če mene vprašaš, mu ne pravijo zastojn koprski Triglav :) Zame je čisto enako visok.

Vsega skupaj je Slavnik le nekaj nad tisočimi metri, ampak zame ravno toliko previsoko. In če ne bi bilo Grozdana, ne bi nikoli prilezla gor. Živa, David in vse tri zverine so veselo odskakljali proti vrhu, Grozdan pa je trpežno hodil z mano, me čakal in me skos bodril, naj se že spravim na vrh. Celo pot me je zabaval in mi lagal, da smo že blizu vrha. Kljub temu, da mi je skos obljubljal borovničke, tudi to ni zaleglo. Ampak, na koncu me je le prepričal in prilezla sem na vrh.


Lep pozdrav s Slavnika :)


Grozdan pa je tudi izpolnil obljubo in mi plačal borovničke. Pa še jabolčni štrudl zraven. Pa še vseeno ni zadosti, da bi me kmalu spravili spet na vrh.

Zmaga :)

Živa s tremi zvermi.