Ne spomnim se, kdaj sem nehala gledat šport. Se pa spomnim, da sem že zelo zgodaj ugotovila, da od takšnih ali drugačnih uspehov nimam nič. Jap. Marsikdo se ne bi strinjal s tem. Sem pač za bolj otipljive stvari, kot so nacionalni ponos, prepoznavnost, čustvena vzhičenost in solzne oči ob igranju slovenske himne (ki mi, mimogrede, (seveda :) sploh ni všeč).
Nikoli tudi nisem bila patriot. In sem vedno manj. Še ena od neotipljivih stvari.
In nikoli nisem marala zgodovine. Ker me nikoli ni zanimalo, kaj se je dogajalo, ko mene ni bilo zraven. In kakšna kulturna dediščina, običaji, zgodovinske znamenitosti? I couldn't care less. Kot je rekel kolega v Grčiji - this is something very old and made of stone...
Pa simbolika. Nep, tudi ta mi nič ne pomeni. Rože za 8. marec? Rož ne maram, dajte mi raje eno čokolado :) Na praznike, ki niso dela prosti dnevi, pa se tudi požvižgam. Na koncu sem, absolutno zaprisežen ateist, najbolj navdušena nad velikonočnim ponedeljkom. Nikoli ne pade na vikend (kot letos cel kup praznikov) in vedno je fraj. Saj je vseeno, kakšen praznik je, samo, da ni treba v službo :)
ponedeljek, 9. marec 2009
četrtek, 11. december 2008
Pa je končano...
Pa se je končala še ena šola. V njej so bili sami posebni psi. Ponavadi prevladujejo povprečni - povprečno pridni ali povprečno nepridni.
Tokrat je en umirjen, ena divja, en agresiven, en prestrašen, en trmast in ena samosvoja.
Kako se bo končalo čisto na koncu, povem v nedeljo po izpitu...
Tokrat je en umirjen, ena divja, en agresiven, en prestrašen, en trmast in ena samosvoja.
Kako se bo končalo čisto na koncu, povem v nedeljo po izpitu...
ponedeljek, 8. december 2008
Jooooj, kako mi je hudo
Naročite se na:
Objave (Atom)