Uuuuu, kafeeeee!!!

Učeri sem spila eno veliiiiko belo kavo v Ljubljani...

Kera nostalgija.

Njam!

Jooooj, kako mi je hudo

ker je moja zverinica zaradi moje sitnobe, utrujenosti, naveličanosti in nezainteresiranosti tako razpuščena :( Včasih pa je bila pravi poslušni sonček.

Za druge se potrudim, zanjo pa ne :(

Žalostno :(

Ko v nedeljo čakam petek

Če je kdo kje pred kakšnim mesecem (kakšen dan ali teden gor ali dol) pisal moj horoskop, je sigurno zapisal kaj v stilu "v prihajajočem obdobju si vzemite dopust in ne hodite nikamor". Lahko bi bilo tudi "ne premaknite se iz stanovanja, ker ne boste za nobeno rabo". Ali pa tudi "letošnjo pozno jesen in vso zimo kar prespite". Jap, verjetno bi pisalo kaj podobnega.

Zadnje čase mi namreč nič ne gre. V službi gre vse navzdol. Karkoli naredim, vse je narobe. Povsod, v vsaki stvari, nekaj ni prav. In najbolj na živce mi gre to, da povsod dam vse od sebe, se trudim, da bi naredila dobro. In tudi, če stvar dejansko naredim dobro, na koncu nekdo ugotovi, da sploh nisem delala prave stvari. In je spet narobe. Dogajajo se mi začetniške napake, lapsusi, površnost. Ne vem, ali je to zaradi večjega nadzora nad mano, ki me zaradi moje že skoraj pregovorne samostojnosti spravlja v stres, ali pa stres deluje name tako, da se mi vse podira. Skratka, nič ni tako kot bi moralo bit.

Tudi popoldne mi ne gre tako kot bi moralo. V zgoraj omenjenem horoskopu bi verjetno pisalo tudi "izogibajte se poligonu, ker vas imajo že vsi poln k***". Jap, bolj ko se tečaj bliža koncu, slabše je. Razumljivo. Tečajniki so naveličani šole, svojih psov in mene. Tečaj se vleče predolgo, zunaj posataja prekleto mrzlo in komu se da sredi noči iz toplega doma še za eno uro na poligon? Tudi jaz se včasih vprašam...

Edina dobra stvar tega horoskopa sta moja dva sončka. Pa še zanju nimam ne časa ne energije. Če imaš vsak dan po osem- in več urnem delavniku še kakšno obveznost (ja, vsak dan sem doma natančno nekaj minut, da pojem in potem že šibam naprej do poznega - dvakrat se vrnem ob osmih in pol in dvakrat po deseti zvečer - da ubijalskih sred, ko letim iz službe v Strunjan in potem spet naprej - vmes pa v avtu snedem en sendvič - niti ne omenjam), enostavno že v nedeljo komaj čakaš petek...

.

Pogrešam te

Štiri leta in nekaj dni je minilo, odkar te ni več. Še vedno se vsak dan spomnim nate. Vsaj enkrat. In čeprav tvoja slika še vedno leži v omari, kjer nima častnega mesta, in je zavita v navaden polivinil (da o kakšnem okviru niti ne govorim), se vsak dan spomnim, kakšen si bil.

Spomnim se svojega zadnjega stavka "Oči, rada te imam." in spomnim se tega, da si ob njem za trenutek nehal dihati. Vem, da si čutil, da sem tam, čeprav v kotu sobe, ker si bližje nisem upala. In spomnim se strahu, ko sva z mamico mislili, da si odšel pred najinimi očmi. Sekunde, ko nisi dihal, so bile neskončno dolge. Tudi midve sva nehali dihati. Potem je bil naslednji vdih tvoj. Spomnim se, kot da je bilo pred nekaj dnevi.

Vem, da je bil petek in sem v soboto delala. Morala sem it nazaj v službo. Takoj po njej sem spet prišla domov. In potem smo samo še čakali. Čakali, da se posloviš in se nehaš mučiti. Čeprav si bil neverjeten fajter do konca. Minili sta še dve noči in skoraj cel dan. Potem si se poslovil. Ja, od mene posebej. Čutila sem.

Potem sem poklicala Davida, ki ni moge biti ob meni. Oba sva jokala. Sporočila sem še njegovi mami in zdravnici. Poslala sms-je. Tudi Franku, ki si ga spoznal slabo leto prej.

Pravijo, da čustva po prvem šoku pridejo z zamudo. Mislila sem, da me bo z zamudo sesulo. Čez nekaj dni, mesecev, let. Ni me totalno sesulo. Le vsak naslednji dan malo. In tudi nobena smrt se mi ne zdi hujša od tvoje.

Minila so štiri leta in 18 dni. In še vedno se vsak dan vsaj enkrat spomnim nate...

"Oči, pogrešam te."