Štiri leta in nekaj dni je minilo, odkar te ni več. Še vedno se vsak dan spomnim nate. Vsaj enkrat. In čeprav tvoja slika še vedno leži v omari, kjer nima častnega mesta, in je zavita v navaden polivinil (da o kakšnem okviru niti ne govorim), se vsak dan spomnim, kakšen si bil.
Spomnim se svojega zadnjega stavka "Oči, rada te imam." in spomnim se tega, da si ob njem za trenutek nehal dihati. Vem, da si čutil, da sem tam, čeprav v kotu sobe, ker si bližje nisem upala. In spomnim se strahu, ko sva z mamico mislili, da si odšel pred najinimi očmi. Sekunde, ko nisi dihal, so bile neskončno dolge. Tudi midve sva nehali dihati. Potem je bil naslednji vdih tvoj. Spomnim se, kot da je bilo pred nekaj dnevi.
Vem, da je bil petek in sem v soboto delala. Morala sem it nazaj v službo. Takoj po njej sem spet prišla domov. In potem smo samo še čakali. Čakali, da se posloviš in se nehaš mučiti. Čeprav si bil neverjeten fajter do konca. Minili sta še dve noči in skoraj cel dan. Potem si se poslovil. Ja, od mene posebej. Čutila sem.
Potem sem poklicala Davida, ki ni moge biti ob meni. Oba sva jokala. Sporočila sem še njegovi mami in zdravnici. Poslala sms-je. Tudi Franku, ki si ga spoznal slabo leto prej.
Pravijo, da čustva po prvem šoku pridejo z zamudo. Mislila sem, da me bo z zamudo sesulo. Čez nekaj dni, mesecev, let. Ni me totalno sesulo. Le vsak naslednji dan malo. In tudi nobena smrt se mi ne zdi hujša od tvoje.
Minila so štiri leta in 18 dni. In še vedno se vsak dan vsaj enkrat spomnim nate...
"Oči, pogrešam te."
Objave
